Ko torej nekdo javno govori na primer o »neposredno grozeči nevarnosti, da bo treba meje zapreti«, ali celo o »nujni potrebi, da se država na to posebej pripravi z novimi, dodatnimi pravnimi določbami«, lahko to res verjame. Zato gre takšne argumente vendarle vzeti resno in nanje resno odgovoriti, z resnimi argumenti. V tem smislu pa osebno spoštljivo in politično odgovorno. Z razpravnimi tehnikami. Torej demokratično – v vsebinskem, političnem in etičnem smislu demokratično. Tudi v pravnem smislu demokratično. Navsezadnje pa liberalno demokratično.
Tako gre ravnati tudi tedaj, kadar je v ozadju javnega govorjenja o nevarnosti, da bi bilo treba meje zapreti, in zavzemanja za to, da se to stori, tisto razumevanje države, nacije in državljanstva, ki ga prevladujoče utemeljuje jasno, odločno in ostro razlikovanje med ljudmi – v smislu nezdružljivosti in nepomirljivosti razlikovanja med »jaz in drugi«, »mi in oni«, »naši in nenaši« ter »domači in tuji«. Takšna je lahko drža iskrenega republikanca.
Težje je razumeti takšno drži tistega, ki zase trdi, da je pristen demokrat. Še težje pa je razumeti, če je takšna tudi drža večjega števila tistih ljudi, organizirane skupine ali nemara politične stranke, ki trdi, da je demokratska. Ali, prav posebej, da je socialnodemokratska. Takšno držo je lažje razumeti le ob predpostavki, da morda ne gre za iskrene in pristne demokrate ali socialne demokrati. Ali pa, da je problem v razumevanju »demokratičnosti«. Tako se oboji, kar imenujmo jih republikanci in demokrati (četudi sami pri sebi morda niso povsem prepričani, kaj naj bi to pomenilo, ali pa o tem niti ne razmišljajo), pred našimi očmi poenotijo pri vprašanju, pri katerem se ne bi smeli poenotiti, ker za kaj takega ni nujnih, prisiljujočih razlogov: pri vprašanju okrepitve neposredne in dobesedne pravne podlage za zaporo mej.
Poenoteni v napačni točki
Morali pa bi se, nasprotno, oboji poenotiti pri uvidu, da je zapora mej, utemeljevana z migracijami, emigracijami in drugimi vrstami prehoda ljudi, ki nimajo državljanstva te države, čez državo ali njihovega prihoda v državo, neko »izredno stanje«. Za odločanje o »izrednem stanju« pa ustava in veljavna zakonodaja že predvidevata formalno podlago. Začenši s III. odstavkom v temeljni ustavni listini ter 13., 14., 15. in 92. členom ustave. Poenotiti bi se torej morali pri razumevanju ustavnega reda, pri spoštovanju ustavnosti in pri uresničevanju ustave v praksi. Pa se očitno ne. Ne eni ne drugi. In to bi morali početi v občem, splošnem, javnem interesu.
Verjeti je, da so oboji poenoteni tudi v razumevanju, da tako postavljanje ograj na meje (ki seveda fizično nikomur ne preprečujejo in ne morejo preprečiti prehoda, lahko pa marsikoga hudo ranijo in povzročijo smrtno ranjenost živali) kot tudi javno govorjenje o vprašanju »zapore meja«, še posebej pa sprejem posebnih zakonskih določb o zapori mej, ustvarjata velik psihološki učinek – na ljudi. Tiste vrste učinek, ki ga ustvarja negativni populizem. Zato to tudi je istovrstni negativni populizem. Zato je to še korak dlje s tehnikami naslavljanja in izkoriščanja nevednosti ljudi, njihovega kroničnega nemišljenja, stopnjevanja njihovega strahu, izkoriščanja tega strahu in stopnjevanja sovražnih občutkov do »tujcev« – iz strahu.
Izmika se mi razumevanje tega, kako lahko pri tem – poenotenju – aktivno in podporno sodeluje kdorkoli, ki se glasno predstavlja kot demokrat ali socialni demokrat ali socialno-liberalni demokrat. Takšen odnos do ustavnega režima v državi kot ustavni socialni demokraciji (normativno začrtani kot taki z ustavnimi dokumenti ob nastanku suverene države, z odločbami ustavnega sodišča in verodostojnimi komentarji ustave) pomeni nespoštovanje ustavnega reda. Enih in drugih.
Takšna tehnika ustrahovanja ljudi in zlorabljanja njihovega strahu je početje, ki nasprotuje ustavni demokraciji, ne ustreza »ustavnemu režimu«, torej je kot takšno proti-ustavi. Pravica ne živeti v strahu (tudi pravica do zaščite pred ustrahovanjem, do svobode brez strahu ipd.) je v samem jedru ustavnega režima in na splošno socialne demokracije (utemeljena je bila na primer tudi s Filadelfijsko deklaracijo leta 1944 in kasneje s Splošno deklaracijo človekovih pravic, celo s Pogodbo o ustanovitvi Evropskih skupnosti itd.).
Za tistega, ki zase trdi, da je demokrat, se takšno nespoštovanje, skoraj bi rekel »kršenje« ustavnega režima, ne prilega »demokratičnosti« ali »demokratskosti«. Se pa prilega nasprotnemu, torej »nedemokratskosti«. Še en njen primer – nedavno se je zgodil pri nas – je na primer javna drža tistega, ki trdi, da je demokrat ali celo socialno-liberalni demokrat, pa javno in ostro nasprotuje prav tisti svobodi, ki je (poleg svobodo vere in veroizpovedi, svobode pred pomanjkanjem in svobode pred strahom) v samem jedru socialne demokracije: svobodi izražanja. Izrazito nedemokratično je drugemu, ki javno nasprotuje splavu, odrekati pravico, da to počne. Ali mu celo očitati, da s tem, ko javno nasprotuje pravici do splava, krši pravico do splava. To je ne le nedemokratično in ne-umno, ampak tudi protiustavno, je očitno zanikanje njegove svobode izražanja. Tisti, ki trdi, da je demokrat in hkrati liberalec, s takšno držo in ravnanjem neposredno zanika temeljno ustavno in človekovo pravico drugega, ki s svojim nasprotovanjem določeni ustavni pravici ne zanika te pravice, ampak samo uresničuje svojo ustavno pravico, ki jo ima do tega, da se javno ne strinja z eno izmed ustavnih pravic. Človek, ki trdi, da je demokrat, bi to moral razumeti. Ne-razumeti to pomeni ne biti zmožen biti demokrat.
Žalostno in grozno
In tu pridemo do vseprisotnega problema. Namesto da bi se oboji oziroma vsi, ki delujejo kot akterji v dnevni strankarski politiki, poenotili ob spoštovanju ustavnega režima, razlikovali pa (iskreno, predvsem pa dobronamerno) pri različnem branju in razumevanju ustave tam, kjer ustava in ustavni režim to dopuščata in omogočata, je njihovo poenotenje prav točka izrazitega, očitnega, ponavljajočega se in brez-bremena-slabe-vesti storjenega nespoštovanja ustavnega režima.
Ob teh dejstvih in v takšnih okoliščinah je zelo težko verjeti, da je mogoče ustvariti vsaj oprijemljivo izhodišče za vzpostavitev »politične skupnosti« in »moralne skupnosti«. Pogoj za kaj takega je prepričljivo in funkcionalno soglasje vsaj glede temeljnih ciljev, idej in filozofije o identiteti skupnosti, njeni prihodnosti in temeljnih pogojih »dobrega življenja« – v političnem, socialnem in (nikakor brez tega!) moralnem smislu. Minimalni pogoj za to pa je soglasje o temeljih ustavnega režima in o prisiljujoči nujnosti spoštovanja ustavnega režima.
Brez tega – kot drže – in brez prepričljive dnevne prakse o tem – kot ravnanja – ne le ni možen temeljni dogovor glede politične in moralne skupnosti, ampak ni možno niti upanje v dosegljivost tega cilja. In ni možna niti vera v pripravljenost akterjev za trud v smeri vzpostavitve takšne skupnosti. Odmika se že samo upanje v možnost nastopa stvarno oprijemljivih razlogov za občutenje najmanjše vere v obstoj pripravljenosti akterjev za trud v tej smeri. Kako daleč je potem vse to od tistega, kar gre označiti kot prežemanje politične skupnosti z vrednotami solidarnosti, sožitja, soodvisnosti in »skrbi za drugega« kot – edine pristne moralne drže. In ne nazadnje – od demokracije. To se mi zdi žalostno in grozno.
V tem pogledu potemtakem ni nič posebnega, če javno nastopi nekdo kot vodja domnevno nove stranke, predstavljene kot gibanje za otroke in družino, ki se sklicuje na boga – kar samo po sebi ni problem – in ob tem brez najmanjše zadržanosti že uvodoma, v prvem promocijskem in kampanjsko predvolilnem koraku nesomišljenike nagovori očitno omalovažujoče, ultra arogantno, pokaže v-lastni-kompleks-božjega-ovit prezir do drugače mislečih ljudi in do ustavnega režima, ko izjavi, da abortus ni ustavna pravica, da ustava te pravice ne vsebuje. To pa seveda je problem. Ta isti problem, »med Bogom in Demokracijo«: nemišljenja, nemoralne drže, nespoštovanja ustavnega režima, populizma, neobstoja demokracije, pomanjkanja demokratov, neobstoja politične skupnosti itd. In tega, da pojavljanje tik pred volitvami ad hoc ustanovljenih in personaliziranih strank ne pomeni več demokracije in ni v funkciji večje demokratičnosti kot politične kakovosti države. Enako velja za njihove volilne zmage. Škoda, ker kvalificirana večina ljudstva tega še ne sprevidi.
Dr. Andraž Teršek je ustavnik in pravni filozof, zaposlen kot univerzitetni učitelj Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem.
