Kakšno inšpekcijo bi želeli?
Učinkovit inšpekcijski nadzor je nujen, saj je to edini način, da zagotovimo izvajanje zakonodaje. Tržni inšpektor na primer pripomore k zagotavljanju varnosti proizvodov na trgu in s tem k zaščiti potrošnikov ter k varovanju okolja. Inšpekcijski nadzor potrebuje tudi gospodarstvo, saj inšpektor s svojim delom med drugim odpravlja nelojalno konkurenco, ki nastane takrat, ko nekdo deluje na trgu pod drugačnimi (blažjimi) pogoji. Ko je inšpektorat za javni sektor opravil nadzor na fakultetah, je odkril, da so si ugledni profesorji nezakonito izplačevali dodatek za stalno pripravljenost. Inšpekcija je torej potrebna in koristna. Seveda mora biti inšpektor pri svojem delu dosleden in mora ravnati v skladu s svojimi pristojnostmi. Toda ali je svet za inšpektorja črno-bel? Ali naj inšpektor, kjer je le mogoče, najde kršitelje in jih kaznuje? Ali naj zamiži na eno oko ali pa v nekaterih primerih kar na obe? Ali inšpektor sploh sme ne kaznovati, ko opazi kršenje zakonodaje?
Na splošno velja, da ukrepi inšpekcije naj ne bi bili bolj strogi, kot je potrebno za dosego cilja. Primaren cilj inšpekcije naj ne bi bil kaznovanje. To se uporabi takrat, ko so druge možnosti že izčrpane. Ko želimo izpolnjevati zahteve zakonodaje, bi nam inšpektor s svojimi nasveti lahko celo pomagal doseči ta cilj. In res obstaja pri proizvodih, ki so namenjeni na trg Skupnosti, v nekaterih državah Evropske unije možnost, da se proizvajalec ali uvoznik pri nacionalnem inšpektoratu informira, ko ni prepričan, ali je izpolnil vse zakonske zahteve za svoj proizvod. Na ta način postane inšpektor naš partner, ki na »prijazen« način pripomore k boljšemu izvajanju zakonodaje.
Ekskurzije in šolski bazarji obstajajo v nespremenjeni obliki že desetletja. Če je inšpektor ugotovil, da je s to prakso nekaj narobe, bi si želeli, da inšpektorat kršitelja opozori na to. Če gre za razširjeno prakso, ki naj bi se v prihodnje spremenila, bi pričakovali, da bo inšpektorat izdal okrožnico in jo objavil v medijih ter morda prek ministrstva, odgovornega za šolstvo, apeliral na vse šole in natančno pojasnil možne rešitve.
Slovenca, ki ima doktorat znanosti in se želi podpisati na angleški dokument, praksa in tudi stroka napotita, naj uporabi kratico Ph.D. V tujini pridobljen doktorat pa enakovredno zapišemo v slovenščini kot dr. Gre za normalno prakso, ki je celo obdelana v zakonu o strokovnih in znanstvenih naslovih. Če bi bil inšpektor mnenja, da se v vsakodnevnem življenju na tem področju dogajajo nepravilnosti, bi pričakovali, da bodisi opozori kršitelja ter o tej problematiki obvesti javnost (saj gre pri nazivih za tisoče prizadetih) bodisi poda pobudo, naj se zakon uskladi z življenjem. Ali ni zakon namenjen temu, da je življenje lažje in bolj urejeno?
Načelo sorazmernosti pri inšpekcijskem nadzoru?
Načelo sorazmernosti je eno osnovnih načel, kako naj bi delovali inšpektorati v EU. Evropska komisija v svojih dokumentih govori, da mora biti pri nadzoru (na trgu) sankcioniranje sorazmerno s kršitvijo. Načelo sorazmernosti pri tržnem nadzoru proizvodov na notranjem trgu Skupnosti je omenjeno tudi v dokumentih evropskega parlamenta. To načelo pomeni, da morajo biti ukrepi tržne inšpekcije in preostalih nadzornih organov sorazmerni stopnji nevarnosti ali neskladja. Zato običajno pri »nebistveno« neskladnih proizvodih, ko gre za neizpolnjevanje formalnih zahtev, nadzorni organi v EU proizvajalca najprej opozorijo in ga seznanijo, v čem je neskladnost, ki naj jo odpravi. Prav zato je informiranje javnosti in udeležencev bistven element delovanja tržnega nadzora. Šele če opozorila ne zaležejo, se začne sankcioniranje. Zelo ostra pa je reakcija nadzornih organov takrat, ko gre za bistveno neskladen proizvod ali celo za nevaren proizvod. V takem primeru inšpektor zahteva umik proizvoda s trga. Načelo sorazmernosti pri ukrepanju inšpektorata je torej ključno pri izvajanju evropske zakonodaje na notranjem trgu EU in deluje podobno v vseh državah članicah Skupnosti. Če bi inšpektor kjerkoli pri nadzoru proizvodov ukrepal »nesorazmerno«, bi kmalu prejel opozorilo, ki bi imelo svoje temelje v Bruslju.
To, kar se dogaja v šolah in spada v pristojnosti nadzora tržnega inšpektorata ali inšpektorata za šolstvo, je posledica zakonodaje, ki ni evropsko usklajena. Pri ekskurzijah naj bi šlo za kršitev zakona o razvoju turizma, pri šolskih bazarjih pa za prodajanje izdelkov brez davčnih blagajn. Zakonodaja o nazivih prav tako ni usklajena na evropski ravni. Ali dejstvo, da gre za nacionalno, ne pa za evropsko zakonodajo, pomeni, da načela sorazmernosti ni treba upoštevati in da naj inšpektor kaznuje vsakega takoj, ko ugotovi kršitev?
Vemo, kako so šolarji desetletja odhajali na ekskurzije. Učitelji oziroma šole so organizirali prevoz, če je ekskurzija trajala več dni, pa tudi spanje in prehrano otrok. Ko je tržni inšpektorat ugotovil, da prihaja pri tem do neskladja z zakonodajo, bi pričakovali, da bo izdal opozorilo, ne pa kazen. Ne samo to. Pričakovali bi, da tržni inšpektorat dobro pojasni, v čem je neskladje, na primer, da šolska ekskurzija, ki jo organizirajo brez sodelovanja turistične agencije, ne sme biti profitna dejavnost. Dobrodošlo bi bilo tudi praktično navodilo, na primer, da dnevnica in plačilo prenočišča za profesorja ne spadata v profitno dejavnost, medtem ko bi bil honorar, ki bi ga profesor prejel za vodenje ekskurzije, profitna dejavnost.
Kako organizirati šolsko ekskurzijo in bazar?
Še več. Inšpektorat bi lahko sklepal, da je mogoče, da do podobnih »kršitev« pri organizaciji ekskurzij prihaja tudi v drugih šolah. Zato bi lahko v medijih objavil navodilo, kako organizirati ekskurzije, da bo to v skladu z zakonodajo. Lahko bi prosil pristojne na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, da pošljejo okrožnico vsem ravnateljem šol. Zanesljivo bi šole prostovoljno spremenile svojo prakso, če bi se zavedale, da ravnajo narobe. S pravilno, jasno in pravočasno informacijo bi inšpektorat verjetno dosegel cilj učinkoviteje in »prijazneje«. Šele po takem informiranju šol bi upravičeno pričakovali sankcije za kršitelje. Takemu pristopu bi rekli sorazmeren. Saj ko je neka šola organizirala ekskurzijo tako, kot že mnoga leta prej, s tem nikogar ni spravljala v nevarnost in verjetno ni šlo za namerno bogatenje ali izogibanje zakonodaji.
Podobno razmišljanje velja za šolske bazarje. Zelo lepo je, da se otroci angažirajo in poskušajo zbrati denar za, na primer, končni izlet ali za šolski sklad, da lahko kupijo učbenike za tiste, ki si jih ne morejo sami, ali da pomagajo otrokom iz socialno ogroženih družin. Verjetno je za otroke dobro, da se potrudijo za (so)financiranje izleta, da razvijejo občutek za socialno solidarnost, da razvijejo podjetniško miselnost in da se naučijo, kako težko je zbrati denar. Ko je tržni inšpektorat ugotovil, da pri tem nekaj ni v redu, je nekaj šol res opozoril, da kršijo zakonodajo. Prav pa bi bilo, da bi prišlo do javne objave okrožnice in opozorila vseh šol o organizaciji bazarjev. V tem obvestilu bi si želeli jasnih napotkov, kako lahko otroci zbirajo sredstva, da to ne bo v nasprotju z zakonodajo, na primer ne s prodajo, ampak z zbiranjem prostovoljnih prispevkov. Saj dejansko gre za »dajanje prispevkov« lastnim otrokom za njihov trud. Ali bi tiste izdelke res kupili, če jih ne bi naredili naši otroci?
Obstaja možnost, da so deli zakonodaje slabo usklajeni. Ko se to zgodi, so inšpektorati med prvimi, ki zaznajo takšno anomalijo. Če inšpektorat s pojasnili prizadetim stanja ne more »normalizirati«, potem je prav, da inšpektorat opozori zakonodajalca, da se v praksi dogajajo anomalije, ki jih je treba nekako rešiti in na ta način zaščititi javni interes. Ekskurzije in šolski bazarji so takšna »anomalija«.
Prav šolske ekskurzije so tisti segment izobraževanja, ki bo predvidoma pripomogel k razvoju turizma. Kar se Janezek nauči, to Janezek zna. Janezku bodo ekskurzije verjetno ostale v spominu kot prijetna izkušnja za vse življenje. Zato naj šole le organizirajo ekskurzije in vzgajajo mlade popotnike, če pa učenci zanje zberejo del sredstev na šolskem bazarju, toliko bolje!
Zadnji primer nesorazmernega ukrepanja pri kaznovanju dekanke mariborske fakultete za zdravstvene vede kaže, da inšpektorjem in njihovim ministrstvom ni jasno, kakšno je poslanstvo inšpektoratov. Ali nas mora res Bruselj naučiti, kaj je naloga inšpekcije, kot je naredil v primeru nadzora proizvodov na skupnem evropskem trgu? Morda pa smo lahko zadovoljni, da imamo – če že za delavke Manicoma, ki jim delodajalec dve leti ni plačeval socialnih prispevkov, ni mogoče ničesar narediti – vsaj v šolah red.
Dr. Saša Prešern je raziskovalec.
