Zaskrbljeni starši plavalcev iz ljubljanskih klubov z izjemo Ilirije, ki so minuli mesec občini, ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, plavalni zvezi in olimpijskemu komiteju poslali odprto pismo, so odločeni, da bodo nadaljevali boj za pokriti olimpijski bazen ter boljše razmere za vadbo in rekreacijo. Uspelo jim je predramiti vpletene, s katerimi so se v sredo sestali na kopališču Kodeljevo. Starši (pod pismo se jih je podpisalo 325) pravijo, da je uspeh že to, vendar ključna vprašanja ostajajo odprta.
Starši trdijo, da so razmere v natrpanih ljubljanskih bazenih tako slabe, da to vpliva na zdravje njihovih otrok. Pojasnjevali so, da poleti prihaja do vnetij ušes in da je v porastu astma, odkar pozimi plavajo v balonu na Kodeljevem. Pravijo, da imajo njihovi otroci slabše pogoje za trening kot drugi mladi plavalci v Sloveniji in tujini. Kot primer dobre prakse so izpostavili Zagreb s šestimi pokritimi olimpijskimi bazeni in kompleks na Reki, kjer pod eno streho združujejo več bazenov.
Crnek je s prstom pokazal na državo
Da Ljubljana potrebuje nov bazen, se strinjajo vsi. Težava je le, kje dobiti denar in kako izpeljati projekt. Direktor direktorata za šport Boro Štrumbelj, ki se strinja, da trenutni pogoji niso najboljši za zdravje otrok, je občini predlagal, naj se prijavi na državne razpise za pičla sredstva. Obljubil je podporo pri pridobivanju evropskih sredstev, ki pa jih za športno infrastrukturo ni, a naj bi obstajali »drugi mehanizmi«.
Podžupan Dejan Crnek je s prstom pokazal na državo, ko je dejal, da pred leti, ko so načrtovali gradnjo plavalno-gimnastičnega centra Ilirija, evropskih sredstev niso pridobili tudi zato, ker je bila država premalo odzivna. »S potezami, ko Ljubljana vsako leto dobi manj sredstev od države, ta ne pripomore, da bi take projekte lahko končali, kot bi si želeli,« je zatrdil Crnek, ki pa odgovora na to, kakšne so možnosti za izgradnjo bazena, ni ponudil. Odprto ostaja vprašanje, ali še vedno razmišljajo le o megalomanskem gimanstično-plavalnem centru, ki je bil nazadnje ovrednoten na 57 milijonov evrov, ali pa je možno, da občina zgradi le bazen, ki bi glede na izkušnje iz tujine lahko stal šest milijonov evrov ali manj.
Preden bi Crneka s tem lahko soočili, je brez slovesa še pred koncem druženja odšel, zbežal pa je tudi vodja mestnega oddelka za šport Marko Kolenc. Tako je od predstavnikov občine ostala le še direktorica javnega zavoda Šport Ljubljana Tanja Polajnar, ki pa o odgovorih na relevantna vprašanja ni kaj dosti vedela. O plavalno-gimnastičnem projektu Ilirija je vedela le to, da je »videla eno maketo«. Ko je pred tem še potekal sestanek s starši, odgovora o možnih alternativah projektu Ilirija predstavniki občine prav tako niso imeli. Crnek je omenil le možnost izgradnje 25-metrskega pokritega bazena na Koleziji.
Zavladala je tišina
Starši so poudarili, da je več kot desetletje star balon na Kodeljevem tako dotrajan, da postaja nevaren. Izrazili so bojazen, ali ga bo prihodnje leto sploh še mogoče postaviti. Ko so občinskim veljakom zastavili to vprašanje, je sprva zavladala tišina. Nato jim je Crnek odvrnil, da govorijo le o črnih scenarijih, in dodal, da se na vsako zimsko sezono ustrezno pripravijo. Starši so odgovorili tudi Kolencu, kajti občina je pred časom zapisala, da težave plavalcev izhajajo iz prezgodnje specializacije in prevelikega obsega treningov.
Te očitke zavračajo. »Modeli, kot so avstralski in kanadski iz leta 2008, so primerljivi s tem, kako vadimo mi,« je dejal trener Olimpije Aleš Poljak in dodal, da delajo v skladu z strokovnimi normativi. Besedo je dobil tudi nekdanji olimpijec in zdajšnji trener Nace Majcen, ki je treniral v podobnih razmerah, a pred 30 leti. »Trenerji, ki vrsto let delamo v Ljubljani, smo teh razmer že vajeni, čeprav sem napol naglušen, slabo vidim zaradi svetlobe. Ne razumem, kako lahko v Banjaluki naredijo bazen za štiri milijone evrov, v Gradcu za šest, pri nas pa je vse tako drago,« je dejal.
