Svetovni gospodarski forum v švicarskem Davosu, ki se danes končuje, je potekal v znamenju sicer tam odsotnega Donalda Trumpa, ki kot novi ameriški predsednik zagovarja protekcionizem. Po drugi strani pa je precej nenavadno, da je kitajski voditelj Xi Jinping, torej voditelj komunistične države, v Davosu branil globalizacijo in svobodno trgovino. S svojim enournim govorom na to temo je Xi na forumu požel velik aplavz.
»Pomemben govor v težkih časih,« je govor komentiral predsednik foruma Klaus Schwab in dodal, da ves svet z velikim upanjem zre v Kitajsko. V državni kitajski novinarski agenciji Xinhua so še bolj vzhičeno poveličevali Xijev nastop, zlasti njegovo opiranje na »kitajsko filozofsko modrost«. Njegove besede naj bi po Xinhui v Davos »prinesle žarek upanja«.
Kitajska potrebuje odprte trge
»Kitajska pušča svoja vrata na široko odprta v svet in jih ne bo zaprla. Upam, da bodo tudi druge države pustile svoja vrata odprta kitajskim vlagateljem,« je v govoru dejal Xi. Kitajski predsednik vsekakor poskuša rešiti globalizacijo zato, da bi ohranil veliko kitajsko gospodarsko rast, saj okoli 40 odstotkov kitajskega BDP odpade na zaslužek z izvozom. Toda po več desetletjih povečanega izvoza ta zdaj pada in se je lani v primerjavi z letom 2015 zmanjšal za 7,7 odstotka. Kitajski izdelki so namreč vse dražji, ker plače rastejo. Zato vse več kitajskih podjetij seli proizvodnjo v države, kjer je delovna sila še vedno zelo poceni, elektronsko industrijo v Vietnam in Indonezijo, tekstilno v Bangladeš in Afriko.
Govori eno, dela drugo
»Protekcionizmu moramo reči ne,« je dejal Xi v Davosu in napovedal boj carinam in drugim trgovinskim oviram. Kdor hoče še naprej svobodno trgovino, naj sodeluje s Kitajsko, je njegovo glavno sporočilo. V resnici pa sama Kitajska nima »na široko odprtih vrat«, saj država pred tujo konkurenco ščiti velik del gospodarstva, ima visoke carine za številne izdelke in tujim podjetjem dovoli vlaganja le, če pri tem sodeluje kitajski partner. V nekatere panoge pa tujci sploh ne morejo vlagati. Če na primer kitajska podjetja lahko kupujejo evropska letališča, denimo pri Toulousu, obratno ni mogoče.
V boju za prevlado na Pacifiku
Xi se je v resnici v svojem govoru obračal predvsem na hitro rastoča gospodarstva in druge države v razvoju, še prav posebej pa na azijske države. Kitajska si zdaj namreč prizadeva za povezovanje s trinajstimi državami jugovzhodne Azije, Avstralijo, Novo Zelandijo in Indijo na podlagi postopnega zniževanja carin. Ta projekt, star pet let, je postal aktualen zlasti po Trumpovi izvolitvi, ker novi ameriški predsednik nasprotuje transpacifiškemu partnerstvu (TPP), v katerem bi bile vse pacifiške države razen Kitajske.
Če bi kitajski projekt uresničili, bi zaobsegel trideset odstotkov svetovnega BDP in polovico svetovnega prebivalstva. Glavni cilj je prostocarinsko območje, v katerem bi imela prevladujoč položaj Kitajska. Brez TPP se temu povezovanju na primer tudi Japonska dolgoročno ne bo mogla izogniti. V Tokiu sicer še vedno upajo, da bo Donald Trump spoznal, da je TPP nujna protiutež Kitajski, a morda bo Japonska kmalu pred izbiro, ali naj se priključi Kitajski ali naj ostane ameriški zaveznik.
Pred to dilemo je že Avstralija, ki je od vseh zahodnih držav najbolj gospodarsko odvisna od Kitajske. Lani je začel veljati sporazum o prosti trgovini med obema državama. Avstralija na Kitajsko izvaža železo, premog, mleko, vino, meso… Kitajski študentje pa polnijo blagajne avstralskih univerz, kamor je vpisanih več kot 130.000, kar je skoraj polovica vseh tujih študentov. Tudi med turisti v Avstraliji je največ Kitajcev, lani kar milijon. Vez med Pekingom in Canberro pa predstavlja tudi 900.000 avstralskih državljanov kitajskega rodu.
