Revija XXI se opira na pričevanje treh nekdanjih članov sirske tajne službe, ki so do smrti skrbeli za varovanje Aloisa Brunnerja. Eden je Abu Jaman, danes begunec v Jordaniji, ki pravi, da je Brunner ostal nacist in antisemit do smrti. Nekdanji esesovec je sirskemu tiranu Hafezu Al Asadu (1930–2000), Bašarjevemu očetu, pomagal pri organiziranju tajnih služb, menda tudi pri represiji in mučenju nasprotnikov režima. Tako naj bi dal navodila za izdelavo »nemškega stola«, s katerim se na koncu zlomi hrbtenica in ki ga je pogosto uporabljal tudi režim Bašarja Al Asada, morda pa ga še uporablja.
Pošastno natančen pri delu
Brunnerja, doma z juga Gradiščanske, nedaleč od slovenskega Prekmurja, je Eichmann označil za svojega najboljšega moža. V letih 1938–1942 je vodil deportacije Judov na Dunaju, nato pa še v Berlinu, Solunu, Nici in na Slovaškem. Francoski lovec na nacistične zločine Serge Klarsfeld je osebno kot osemletni fant, skrit v omari, doživel, kako so v Nici njegovega očeta odpeljali v smrt v Auschwitz. Brunner je po lastnih besedah najbolj sovražil na pol opravljeno delo in zadnji transport iz Pariza, ki ga je organiziral, je v Auschwitz odpeljal 232 otrok.
Sovražnik sovražnika Sircev
Znani lovec na nacistične zločince Simon Wiesenthal je imel Brunnerja poleg Eichmanna za nedvomno najhujšega med nacističnimi zločinci. Eichmanna je izraelska tajna služba leta 1960 izsledila v Argentini, ugrabila in privedla pred sodišče v Izrael. Brunner pa je zelo dolgo časa živel v vili v Damasku in obžaloval, da »zemeljske krogle ni povsem očistil Judov«.
Po vojni so dolgo časa mislili, da je mrtev, ker so ga zamenjali z leta 1946 na vislicah usmrčenim nacističnim zločincem Antonom Brunnerjem, rojenim v hrvaški Bregani, ki mu je bil kot esesovec podrejen pri deportaciji dunajskih Judov. Tako je Alois Brunner več let v miru pod drugim imenom v zahodnonemškem Essnu opravljal delo rudarja, natakarja in voznika tovornjaka. Leta 1954 pa mu je začelo goreti pod nogami, saj so ga v odsotnosti obsodili na smrt v Franciji. Tako je zbežal na Bližnji vzhod. Predvsem mu je s svojimi dokumenti pomagal dr. Georg Fischer, pajdaš iz vrst esesovcev, ki mu je bil zelo podoben in je tedaj delal kot telesni stražar kanclerja Konrada Adenauerja.
V Siriji je Alois Brunner kot dr. Georg Fischer začel delati za pomembnega nemškega obveščevalca Reinharda Gehlena, povezanega s Cio. »Dejstvo, da je nekdo množični morilec, ga še ne diskvalificira za sodelovanje, če nam koristi,« je menil tedanji direktor Cie Allen Dulles.
»Izrael me ne bo dobil!«
Uradno je »dr. Fischer« imel v Siriji trgovino z živili, predvsem s kislim zeljem, ki ga je delal sam. Leta 1960 pa je sirska tajna služba ugotovila, da organizira trgovino z orožjem. Ko so ga aretirali, jim je dejal, da je nekdaj lovil Jude. Menda mu je nato sirski policist stisnil roko rekoč: »Sovražnik našega sovražnika je naš prijatelj.« Brunner je tako začel kariero v sirski tajni službi.
Izraelska tajna služba Mosad ga je v Damasku večkrat napadla s pisemsko bombo, leta 1961 je izgubil oko, leta 1980 levo roko. Leta 1985 je dal intervju za zahodnonemško revijo Bunte in vzkliknil: »Izrael me ne bo nikoli dobil!« Še vedno je menil, da je bil pregon Judov, v katerem je sodeloval, nekaj pozitivnega. Pokazal je tako sovraštvo do Judov, da si je revija upala objaviti pogovor z njim šele po temeljiti cenzuri. Leta 1987 pa se je srečal z avstrijskim novinarjem Kurtom Steinitzem in mu ob odhodu iz Sirije dejal: »Pozdravite mi lepi Dunaj in veselite se, ker sem ga očistil Judov.«
Hafez Al Asad, ki je vedno izjavljal, da ga ne pozna, mu je nato omejil svobodo gibanja, saj si ni mogel privoščiti očitka, da daje zaščito pomembnemu organizatorju holokavsta. Svojo vilo je Brunner odtlej lahko zapustil le še v policijskem spremstvu. Zahodnonemške oblasti pa se na njegov intervju v Bunte niso odzvale, vsaj ne učinkovito. V letih pred smrtjo se je Brunner moral skrivati predvsem zato, ker so ga iskale francoske oblasti. »Odkar ga iščemo, živi kot v zaporu. Vsaj to smo dosegli,« je leta 1999 izjavil Serge Klarsfeld.