Minilo je pol leta od ustanovitve družbe Slovenski državni gozdovi (SiDG), ki je 1. julija 2016 od sklada kmetijskih zemljišč in gozdov prevzela v upravljanje državne gozdove. Med ključnimi cilji SiDG, ki si jih je zadala politika, so zajezitev izvoza slovenske hlodovine, boljše oskrbovanje žag z domačo surovino in večji iztržek države iz njenih gozdov, kot ga je bila deležna v zadnjih 20 letih, ko so v njih sekali koncesionarji in ji v zameno plačevali koncesijsko dajatev.
Kdo dela v državnih gozdovih?
V letu 2015, ko je bil posek v državnih gozdovih rekorden, je država s koncesninami zbrala okoli 20 milijonov evrov, prvo polovico lanskega leta (do izteka koncesijskih pogodb 30. junija 2016) pa 9,27 milijona evrov ali 11,23 evra na kubik posekanega lesa. Od 1. julija 2016 do konca lanskega leta je družba SiDG, potem ko je prevzela upravljanje državnih gozdov, v proračunski gozdni sklad nakazala 5,6 milijona evrov, kar je zakonsko predpisanih 20 odstotkov njenih prihodkov od prodaje lesa. Ta podatek smo dobili na kmetijskem ministrstvu, družba SiDG nam je namreč postregla s številkami le do konca lanskega oktobra. Zagotavljajo, da svežih še nimajo.
Če k proračunskim prilivom od prodaje lesa iz državnih gozdov prištejemo še okoli 1,4 milijona evrov, kolikor naj bi v letu 2016 znašala polovica načrtovanega dobička SiGD, ki ga mora nakazati v državni proračun, je mogoče čez prst oceniti, da država v letu 2016 iz svojih gozdov najverjetneje ni iztržila več, kot je doslej pobrala od koncesionarjev. Dušan Gradišar, direktor podjetja Gozd Ljubljana, ki je po preteku koncesij dve svoji družbi (Celje in Brežice) zaradi pomanjkanja dela likvidiral, pravi: »Do izkupička, kakršnega je imela država do sredine lanskega leta, gotovo ne bodo prišli vsaj še pet let, morda nikoli. Treba je namreč upoštevati tudi to, koliko denarja so poleg koncesnin v državni proračun prispevali koncesionarji prek DDV, prispevkov in vsega drugega. Če za izvajalce, ki zdaj sekajo v državnih gozdovih, mnogi delavci delajo na črno, država nima nič od tega. Naj inšpekcije preverijo, kdo dela v državnih gozdovih, kako delajo in ali imajo tisti, ki so komaj čakali razpad koncesijskega sistema, prijavljene zaposlene…« poziva Gradišar, Jože Strle, direktor Združenja za gozdarstvo pri Gospodarski zbornici Slovenije, pa dodaja, da je zaradi ustanovitve državnega gozdarskega podjetja brez dela že ostalo od 300 do 400 gozdarjev in da ta številka še ni dokončna. Državi tudi očita, da s tem, ko je na javnih razpisih za delo v državnih gozdovih edino merilo najnižja ponujena cena, spodbuja prekarizacijo.
So se za to borili?
Je država dosegla vsaj svoj drugi cilj – da bodo glavnino njene hlodovine predelale slovenske, ne več avstrijske žage? »Mislim, da gre v tujino toliko lesa kot prej, vsaj dve tretjini, če ne več. Kdo bo pa predelal ta les, saj nimamo novih lesnopredelovalnih obratov?« se sprašuje trgovec z lesom Jože Jeromel. Podobno pravi tudi Gradišar. »Vsaj za polovico lesa, ki ga bo posekalo novo podjetje, nimamo domačega kupca, zato gre v tujino. Poleg tega je SiGD za hlodovino sredi lanskega poletja sam množično iskal kupce v tujini. Torej so ga neposredno prodajali tujemu kupcu, podjetje pa so ustanovili zato, da se to ne bi dogajalo.«
Gozdarski strokovnjak dr. Darij Krajčič poudarja, da v sistemu prostega trga izvoza hlodovine ni mogoče prepovedati. »Če pride v podjetje Slovenski državni gozdovi kupec iz Avstrije, ki za les plača več in ga resnično plača, na drugi strani pa imaš slovenskega kupca, ki za isti les ponudi manj in ga plača kasneje, če ga sploh kdaj plača, kaj bo naredil direktor takšnega državnega podjetja? Verjetno bo les peljal v tujino. In kaj se zdaj dogaja? Da ne bi bilo to tako očitno, se pojavljajo prekupčevalci, ki so sicer iz Slovenije, državno podjetje les proda njim, ti pa ga odpeljejo v Avstrijo,« opozarja Krajčič. In kaj o tem pravijo v državnem gozdarskem podjetju? »SiDG nima vpliva na to, kaj bodo s hlodovino naredili kupci. Po naši oceni je v Sloveniji ostane okoli 90 odstotkov, 10 odstotkov pa je gre v Avstrijo.« SiGD smo prosili tudi za podatek, kdo so kupci slovenskega lesa. Odpravili so nas s kratkim pojasnilom: »Podatki o konkretnih kupcih so poslovna skrivnost in vam jih ne moremo podati.«
