Janowski, vitez lovskega para in rulete

Rodil se je v poljski družini v današnji Belorusiji, a se je že pri dvajsetih odločil za selitev v Pariz in življenje poklicnega šahista. Kmalu je postal znan po zelo hitri in napadalni igri. To ni ustrezalo starejšim mojstrom; Steinitza in Čigorina je redno premagoval. Imel pa je nekaj slabosti: igra v končnicah in neuspehi v dvobojih, zlasti pa obupen medsebojni izid z Laskerjem. Vrhunec je dosegel v prvih letih 20. stoletja, ko je osvojil štiri velike turnirje. Tedaj so ga uvrščali ob bok manj aktivnemu Laskerju. Dvomesečni turnirji po evropskih prestolnicah, kavarne in obvezni obiski igralnic so bili pisani na kožo vase zagledanemu Janowskemu, ki se je redko ločil od zlate sprehajalne palice. Ruleta je pogosto zahtevala celotno nagrado s turnirja, a Dawid Markelowicz Janowski je imel v nasprotju z drugimi šahisti mecena, bogatega Lea Nardisa. Ker je bilo denarja dovolj, je preudarni prvak Lasker kar trikrat privolil v dvoboj z Janowskim. Seveda šele v letih 1909 in 1910, ko energija Janowskega ni bila več na prejšnji ravni.

Zadnji dvoboj, edini tudi uradni, se je končal s polomom izzivalca. V tem času se je ohladil tudi dolgoletni mecen. Janowski ni več ponovil prejšnjih uspehov, pa vendar je še dolgo zatrjeval, da sta poleg njega omembe vredna šahista le še Lasker in Capablanca.

Vseeno mu gre priznati redko videno intuicijo in mojstrstvo v napadu, zlasti pri uporabi lovskega para je bil morda najboljši od vseh. Poleg Tarrascha je edini, ki je vsaj enkrat premagal prve štiri svetovne prvake Steinitza, Laskerja, Capablanco in Aljehina. Ko je izbruhnila vojna, je Janowski odpotoval v ZDA. Tam je uspešno nastopal še leta, sredi dvajsetih pa se je vrnil v Francijo in spet zaigral na evropskih turnirjih. A vse težje je zdržal dolge partije in porazov je bilo vse več. Tole je njegova zadnja zapisana partija: