Zaselek Strojiči v občini Osilnica, enajsti januar 2017. Oseminsedemdesetletnega V. T. že dalj časa ni bilo na spregled. Tudi iz dimnika njegove hiše se sredi najhujšega mraza ni kadilo, čeprav je imel pred vrati drva, ki mu jih je pripeljala občina. Sosedi se je to zdelo čudno in je sprožila akcijo. Ko so policisti in gasilci prišli v hišo, so možakarja, ki je bil precej bolan in je živel sam, našli mrtvega. Znakov nasilja ni bilo. Rezultati obdukcije še niso znani, toda skoraj gotovo je možakar umrl zaradi podhladitve. V lastni hiši je dobesedno zmrznil.
Več sreče je imela starejša gospa z novomeškega podeželja. »Skoraj bi zmrznila, ker ni imela denarja za kurjavo. Prejema 400 evrov pokojnine in nikoli ni šla v center za socialno delo po dodatno pomoč,« pripoveduje Barbara Ozimek z novomeškega območnega združenja Rdečega križa. Kar trije od petih ljudi, ki jih je obiskala v zadnjih dneh lanskega leta, živijo v zelo težkih razmerah. O vseh primerih je obvestila center za socialno delo (CSD), ki jih je takoj obiskal. Za omenjeno gospo so hitro našli prostor v domu starejših.
Sistemskih rešitev nimamo
Kljub številnim programom nevladnih organizacij in CSD, kljub obiskom patronažnih sester, sosedov ali svojcev se tu in tam tudi pri nas zgodi »osilniški« primer. Kako je to mogoče? Dejstvo je, da nimamo sistemskih rešitev, namenjenih vključevanju ranljivih skupin, kot so starejši, invalidi, osebe z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju ali brezdomci. Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve pravijo, da bo v prihodnje nujno najti rešitve na tem področju. A vzpostavitev sistema bo mogoča samo v tesnem sodelovanju z občinami.
Ozimkova je prepričana, da bi morali centri za socialno delo predvsem okrepiti terensko delo. Kot pojasnjujejo na ministrstvu, se centri odzivajo na informacije, ki jih dobijo iz okolja, in po uradni dolžnosti opravijo storitev programa prve socialne pomoči. Ta obsega pomoč pri prepoznavanju socialne stiske ter oceno možnih rešitev. Na kočevskem centru, ki pokriva tudi občino Osilnica, vodijo tudi program varstva in pomoči starejšim in invalidom, pojasnjuje direktorica Danica Fegic. Gre za program javnih del, pri katerem sodelujejo lokalna skupnost in različna društva, financira pa ga občina Kostel.
»Če lokalna skupnost ugotovi potrebe na terenu, nas obvesti in mi se takoj vključimo. Center je prav gotovo prvi, ki se mora odzvati na potrebe uporabnikov na terenu. V mnogih primerih je dovolj že to, da prideš, popiješ kavico, malo poklepetaš. Prideš na določen dan ob določenem času. To je kot nekakšna varovalka, češ, nekdo bo zagotovo prišel. In to starejšim ogromno pomeni.«
Ko starostnik zavrača vsakršno pomoč
Po besedah sekretarke skupnosti centrov za socialno delo Darje Kuzmanič Korva pa se je najtežje soočiti z ljudmi, ki iz različnih razlogov ne želijo zapustiti doma in vztrajajo v neprimernih razmerah. »Te obiščemo večkrat, jih skušamo prepričati, naj sprejmejo pomoč, žal pa nekateri pomoč tudi odklonijo. Takim težko pomagamo, kar pa ne pomeni, da nad njimi obupamo. V takih primerih so naši sodelavci in pomočniki tudi sosedje in prostovoljci, ki priskočijo na pomoč.« Prav tak je bil tudi osilniški primer. Občina je gospodu večkrat ponujala namestitev v domu starejših, a je pomoč vztrajno zavračal.
Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) so od leta 1997 do leta 2015 zabeležili 258 smrti zaradi ekstremnih vremenskih razmer (izjemna vročina ali hud mraz). Od tega je bila pri 250 primerih posredni ali neposredni vzrok podhladitev. Statistika tako zajema tudi primere, ko nekdo zaspi zunaj stavbe, se podhladi in pozneje umre v bolnišnici zaradi pljučnice, odpovedi ledvic in drugih organov. Pri tem je pogost spremljevalec alkohol. Primeri, ko je hud mraz res neposredni vzrok za smrt, pa so izjemno redki, pravi Miloš Kravanja z inštituta.
V vsaki občini po svoje
Eden od ključnih programov za uvid v življenje starostnikov je Starejši za višjo kakovost življenja doma – starejši za starejše, ki ga že dvanajst let izvaja Zveza društev upokojencev Slovenije (ZDUS), sofinancira pa ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. V program je vključenih 166.000 starejših nad 69 letom in 3500 prostovoljcev, ki so doslej po vsej Sloveniji opravili okrog 730.000 obiskov, od tega samo v lanskem letu 103.000. Mreža je razpletena skorajda do vsake slovenske vasi, pove vodja programa pri ZDUS Rožca Šonc. »Žal prav Osilnica v naš program ni vključena, a ima druge programe. V vsaki občini pač urejajo stvari po svoje.« Če prostovoljci v programu opazijo, da nekdo živi v zelo slabih razmerah, podatek posredujejo koordinatorici, ki nato glede na vrsto težave obvesti bodisi CSD bodisi lokalno skupnost, društvo upokojencev, Rdeči križ, Karitas.
Uporabniki programa imajo tudi telefonske številke prostovoljk, da so lahko z njimi ves čas v stiku, tako kot s patronažnimi sestrami, brez katerih si oskrbovanja starejših na podeželju skorajda ni mogoče zamisliti.
