Leta 2014 naj bi Igor Šimenc (nekdanji generalni sekretar Slovenskih železnic, podjetnik, lobist LDS, zdaj pa brez zaposlitve in denarja za preživljanje) grozil pomočniku rubežnika Ivanu Primožiču. To pa je kaznivo dejanje, ki sodi v sklop oviranja ali preprečevanja dela našega pravosodja, in kranjsko tožilstvo je na podlagi prijave začelo pregon.
Danes se je po načelu »mnogo hrupa za nič« vse skupaj končalo s štirimi meseci pogojne kazni s preizkusno dobo enega leta. Najprej so namreč dolgo vročali vabilo na sodišče obtoženemu Šimencu, ki ima naslov na Jezerskem, kjer je kupil nekdanjo stražnico JLA in jo spremenil v bivalni objekt, ki so ga – po Šimenčevem zagotovilu – zdaj skoraj uničili neznani vandali. Potem je sodnica Marjeta Dvornik odredila policijsko privedbo in naslednjič je Šimenc prišel v spremstvu policistov; pri njih se je sicer javil sam. Na sodišče je prišel zaman, saj je sodišče površno opravilo delo in ni povabilo njegove zagovornice, odvetnice Darje Roblek.
Danes, v tretje, so bili vsi na svojih mestih in Igor Šimenc je na poziv, da naj se izreče o priznanju krivde (za tako kaznivo dejanje je zagroženih do pet let zapora), pojasnil zaplet pri izvršbi, ko so rubili sinu Gregorju, ki je na pomoč poklical očeta. Šimenc je potem po telefonu grozil, da »jih bo vse pošical«, in se nemalo zatem srečal z rubežnikom in njegovimi sodelavci, celo rokovali da so se. Ko je sodnici vse to pripovedoval in zatrjeval, da ni želel ovirati postopka niti groziti rubežniku, je ta strojepiski narekovala: »Obtoženi krivde ne priznava.« A jo je Šimenc prekinil in jasno in glasno povedal, da krivdo priznava. Pa čeprav je odvetnica kasneje ponovila, da se dejansko ni zgodilo nič. Šimenc je očitno v zameno za priznanje prejel milo pogojno kazen, ker pa sta oba z ženo nezaposlena in brez sredstev za preživljanje, ga je sodišče tudi oprostilo sodnih stroškov. Glede na dva odpadla naroka in postopkovne zaplete jih ni bilo malo, a jih bo plačala država.
