A če bi želeli še naprej verjeti, da je oblast pri njem zgolj kompromisno popustila jastrebom v lastnih vrstah in ekscesni ksenofobiji »lokalnega prebivalstva«, se globoko motite – in če vas zanima, zakaj je tako, je dovolj, da si v gradivu, ki je zdaj dostopno tudi na spletni strani vlade, ogledate obrazložitve predlaganih sprememb. Če bi se vlada bala dejansko izrednih razmer, če bi se bala terorizma in kaosa, bi zadoščalo nekaj stavkov. Ker pa je predlog prej kot strah porodila kolektivna sebičnost, ker je vlada v sterilno črko prava želela preobraziti svojo lastno, avtohtono ksenofobijo, ker je, skratka, v vrlino želela povzdigniti svoj lastni moralni defekt, se je na široko razpisala.
Kot je znano, je zakon zasnovan na zdaj že dobro utečenem triku, namreč dejstvu, da je predstavljen kot gola preventiva, ki ji bo nekoč šele sledila dejanska »aktivacija«. Je že res, da zakon sprejemamo po nujnem postopku, nam sporoča oblast, a to še ni tista prava nujnost. Gre le za to, da želimo hitro in učinkovito zapolniti pravno praznino, ki je ne bi smelo biti – po svoji vsebini pa je zakon povsem normalen, in posledično zanj zadošča normalna večina. Nasprotno pa je sama aktivacija določil, ki bodo nazadnje suspendirala pravice tujcev, predstavljena kot gola reakcija, kot poteza, pri kateri je odgovornost v celoti prenešena na zunanjo realnost. Tudi Slovenci bi raje videli, da bi bil svet lep – a če tak ne bo želel biti, bomo morali zavarovati vsaj tisti njegov košček, ki smo mi sami. In v tem pogledu je povsem logično, da aktivacija zahteva dvotretjinsko večino: ukrep, ki ga narekuje objektivna realnost, lahko sprejme le tisti tip večine, ki implicira odpoved avtonomni presoji. Kar se v tehničnem smislu kaže kot »varovalka« (tega se bomo v tem tednu še obilno naposlušali), je v realpolitiki njeno čisto nasprotje: goli imperativ nujnosti.
A kakorkoli, bržkone ste prepričani, da gre za ukrep, ki bo morda nastopil šele ob »tretjem migracijskem valu«, v trenutku, ko nas bodo preplavili stotisoči migrantov, ki v nizkem startu čakajo v Turčiji in Afriki. Napaka. Vlada nam seveda ne bo povedala natančne številke, kdaj bodo »spremenjene razmere« tako spremenjene, da bomo meje zatesnili, a na nekem mestu v obrazložitvi nanjo vendarle namigne: »Trenutno je v obravnavi posodobljena verzija Kontingentnega načrta, v katerem bodo posodobljeni scenariji in cilji, opredeljeni vsi potrebni ukrepi in organi ter vzpostavljeni sistemi možnega odzivanja na novo nastalo izredno situacijo ob potencialnem prihodu 1000 prosilcev za mednarodno zaščito. Ukrepi in udeležba organov je opredeljena glede na različen obseg povečanja števila prosilcev. Kljub navedenemu pa se je treba zavedati, da so kapacitete Slovenije za oskrbo tujcev, ki bi bili potrebni mednarodne zaščite, zelo omejene.«
A kako je mogoče, da je Slovenija, najbolj plemenita država na svetu, tako nemočna za pomoč nemočnim? Kako je mogoče, da pregovorno gostoljuben in človekoljuben narod ne more sprejeti niti tistih konkretnih oseb, ki v razrušenih tovarniških halah prav ta hip zmrzujejo v Beogradu? Po mentalni shemi naše oblasti, kot se je ponovno razodela v obrazložitvi, je razlog preprost: kriva je prav naša pretirana dobrota. Če bi prosilce za azil lahko nastanili v taborišča in jim dovažali krompirjevo juho, bi jih lahko sprejeli precej več – a ker Slovenec za gosta skrbi v slogu, je primerno manjša tudi številka: »Prosilec za mednarodno zaščito ima pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji, spremljanja postopka v jeziku, ki ga razume; informiranja; osnovne oskrbe v primeru nastanitve v azilnem domu; brezplačne pravne pomoči v postopkih pred upravnim in vrhovnim sodiščem do pravnomočne odločitve; finančne pomoči v primeru nastanitve na zasebnem naslovu; zdravstvenega varstva, izobraževanja; dela in zaposlovanja in humanitarne pomoči. Oseba, ki ji je mednarodna zaščita priznana v Sloveniji, pa ima pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji, nastanitve v zmogljivostih ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu, izobraževanja in usposabljanja ter pomoči pri vključevanju v okolje.«
Če ste ob teh stavkih tudi sami začeli sanjariti o tem, da bi iz vojne prebežali v Slovenijo, je namen dosežen. Živimo v raju in tako bi živeli tudi begunci, če bi jih prišlo nekaj deset. Ker pa si je raj komaj opomogel od krize, ker so mladi brez služb, ker nas tare problem starajočega prebivalstva (vse to piše v obrazložitvi), ga je nujno zaščititi – tudi v dobro tistih redkih pravih beguncev, ki bi se nekoč lahko pojavili na naših vratih. Raj, ki nam je bil dan v oskrbo, je nadvse krhek, in če ga ne želimo izgubiti, so kdaj nujni tudi trši ukrepi.
Do njih ste morda skeptični in oblast vas razume – še več, ponuja vam figuro, s katero se lahko identificirate: predsednika parlamenta Milana Brgleza. Tudi Brglez dvomi, tudi Brglez zakonu v srcu nasprotuje, tudi Brglez bi raje videl, da bi bili ukrepi bolj blagi in človečni – a tudi Brglez se v mukah lomi pred neizprosno realnostjo, tudi on bo moral po tihem priznati, da zakon zasleduje višje cilje.
