Mogoče je na to mislil srbski premier Aleksandar Vučić, ko je govoril o neuspelem poskusu, da bi prvi srbski vlak iz Beograda prispel v Kosovsko Mitrovico. Češ, čemu obsedno stanje na Kosovu, ko pa vlak ni Srbija, ampak čisto navaden – vlak, pa čeprav na njem piše, da je Kosovo Srbija. Za Beograd je srbsko Kosovo dejstvo, kot je dejstvo, da je pošta – pošta, in zato vlak, pobarvan v barve državne zastave in okinčen s srbsko zgodovinsko in politično ikonografijo, v ničemer ne posega v nekoga suverenost in ne ogroža politične realnosti. Prepoved vožnje takšnemu vlaku, meni Vučić, je zato zgolj grob napad na evropske civilizacijske vrednote, kot sta svoboda gibanja (potovanja) in svoboda izražanja (z jasnim političnim sporočilom popisan vlak).
Dvomimo, da je srbski premier tako mlad in tako neizkušen politik, da se ne spomni in ne razume, da so vlaki drugod resda samo vlaki, na Balkanu, še posebno v odnosih med Prištino in Beogradom, pa veliko več od sredstva za premagovanje razdalje od točke A do točke B. Ne tako davno, pred dobrimi 30 leti, so potovali izredni vlaki s Kosova v Beograd, na njih pa so bili Srbi, ki so odhajali v prestolnico terjat od oblasti, da Albancem na Kosovu s policijo in vojsko pokaže, čigava je ta avtonomna pokrajina. Tedanji vlaki, polni srbskih zastav, so na politično obalo naplavili Slobodana Miloševića, ki je prisluhnil množicam in potem s svojo politiko »nihče vas ne sme tepsti« dosegel, da je bilo Kosovo za vedno izgubljeno. Vučić in predsednik Srbije Tomislav Nikolić Kosova ne moreta več izgubiti. Toda z grožnjami, da bodo, če bo treba, poslali vojsko na južno mejo, lahko zapravita skozi vrsto let težko povrnjen ugled Srbije kot države, ki je končno sposobna racionalne presoje in ukrepanja ter izogibanja provokacijam, ki jo tokrat poskuša prodati kot nekaj normalnega v demokratičnem svetu: »Vlak je vendarle samo vlak!«
Mogoče ji tovrstno »normalnost« lahko tu in tam uspe podtakniti Evropski uniji, ki, zadovoljna že, če se ne streljajo, spi na rahlo posušenih kosovskih lovorikah in ne spravi iz sebe več kot medli poziv k strpnosti in pameti. A izzivanju je enkrat pač treba jasno reči izzivanje, kot je treba, na drugi strani, reakcijo kosovskih oblasti, ki so nad vlak »preventivno« poslale trop vojaških specialcev, kot da se bo iz njega izkrcala prva srbska gardijska divizija, obsoditi kot nesprejemljivo neumnost, ki dokazuje, da je Kosovo za zdaj država po formi, ne pa po vsebini. Dokler zaradi slabe vesti, ker nekoč ni pravočasno ukrepala, EU tolerira obnašanje Kosova kot razvajenega otroka in ne ukrepa s sankcijami, ko gre za tihotapljenje ljudi, korupcijo, poulično protisrbko kampanjo in uresničevanje zgolj minimuma zaščite Srbov na Kosovu, tvega, da ji bo ta še nezaceljena rana znova zraslo čez glavo.
Kosovski problem še dolgo ne bo zgodba zgolj za zgodovinske učbenike, zato permisivnost do početja akterjev v tem sporu odpira vrata vedno novim vlakom nacionalizma, zapira pa jih tistim, ki že vozijo. Vsak nov poskus, da Beograd pripelje na Kosovo v barve državne zastave odet politični vlak in da Priština z vojsko to prepreči, grozi namreč, da izniči enega redkih dosežkov pri umirjanju kosovske krize – vlak na progi Kraljevo–Kosovska Mitrovica, ki brez težav dvakrat na dan vozi že od leta 2013.
