Brezdomec Tone je v prostorih Vincencijeve zveze dobrote dvignil hlačnico in pokazal na nogo. »Začel sem dobivati ozebline. Ni tako hudo, ampak sem moral v bolnišnico,« je dejal. Mraz, ki je pritisnil v zadnjih dneh, je v še težji položaj spravil marsikaterega brezdomca. Tudi Toneta, ki je dolgo živel v Miklošičevem parku, skoraj trideset let je bil na ulici. V bolnišnici so ga hitro oskrbeli, nato se je zanj našla postelja v Vincencijevi zvezi dobrote. »Zdravnica me ni spustila nazaj na ulico. Rekla je, da bo dvignila roke od mene, če bom šel spet na mraz. Hotela mi je pomagati. Rekel sem, v redu, naj bo.« Tako je po dolgem času dobil streho nad glavo. V prejšnjih letih je kljub mrazu vztrajal na ulici.
»Včasih ni bilo tako hudo kot letos. Pokril sem se s šestimi odejami in razmišljal, kdaj bo prišlo sonce. Potolažil in pogrel pa sem se tudi s kakšnim litrčkom. Brez tega ne gre, vode pozimi že ne moreš piti,« se je zasmejal. Pomagali so mu ljudje, ki so mu prinašali hrano in oblačila. Zdaj je na toplem, ima hrano, toplo vodo, posteljo.
»Na ulici res lahko zmrzneš. Imam cirozo jeter. Zato bo z mano konec, če dobim pljučnico. Bolje je, da sem tu. Noben varnostnik me ne podi več. Če spiš na pločniku, te podijo tako varnostniki kot policija,« je rekel.
Tone je eden tistih, ki bi že prej lahko dobili streho nad glavo v kakšni od ljubljanskih organizacij, ki pomagajo brezdomcem, a tega sprva ni želel. Na Vincencijevi zvezi dobrote pravijo, da je takšnih ljudi več, zato se jim s terenskim delom skušajo približati. Pri Tonetu jim je uspelo, marsikdo drug pomoč zavrne.
Nekateri so samotarji
»Gre za strahove. Nekateri ne želijo živeti z drugimi, prihaja do konfliktov. Prisotna je tudi miselnost, da on ni naš problem. Tem ljudem, ki ne zmorejo socialnega stika, pravimo samotarji,« je povedala Simona Stegne, vodja dnevnega centra za brezdomce pri Vincencijevi zvezi dobrote, ki pravi, da letošnja zima hujših poškodb pri brezdomcih še ni povzročila, v prejšnjih letih pa so se srečevali tudi s smrtnimi primeri. Nekateri mraz blažijo s še več popitega alkohola in tabletami, kar občutek mraza zmanjša, a poveča nevarnost, da ponoči telo zmrzne.
Povpraševanje po prostih ležiščih se vsako zimo poveča, njihovo zavetišče je v teh dneh polno zasedeno. Sedem ljudi živi pri njih. Eden teh je Milan, ki je bil leto in pol na ulici, potem je prišel v Vincencijevo zvezo dobrote, ker je imel zdravstvene težave.
»Če ne bi zbolel, verjetno ne bi prišel sem. Lanska zima ni bila tako mrzla, letos pa ne vem, če bi preživel,« je dejal in povedal, da mu ni dolgčas. Čas mine ob delu v centru in ob knjigah, zdaj prebira Vinetouja, ki ga je našel v dnevnem centru, včasih se je navduševal nad deli Julesa Verna, prebral je tudi Tolstojevo Vojno in mir.
Simona Stegne pravi, da se povežejo z drugimi organizacijami, ko povpraševanje po prenočiščih preseže zmogljivosti. »Načeloma za zdaj še gre,« je dejala. Vsak dan med 8. in 11. uro ter 15. in 20. uro, ko je center odprt, so na toplem lahko tudi drugi, prav tako dobijo hrano. V drugih delih dneva se lahko zadržujejo pod streho drugih organizacij, kot so Kralji ulice, Stigma in zavetišče v Poljanski ulici. »Če malo krožijo po dnevnih centrih, so lahko ves dan na toplem.«
Da so zmogljivosti v Ljubljani to zimo zapolnjene, opažajo tudi pri Kraljih ulice, a je njihov dnevni center poln tudi ob toplejšem vremenu. »Ko nanese na to vprašanje, malo za šalo, malo zares rečemo, da je pri nas tudi tretjega avgusta polno. Ko je vreme lepše, ljudje pridejo na kavo in urejat kake stvari, potem gredo naprej. Zdaj pridejo, zato da pridejo na toplo,« je dejala Hana Košan iz Kraljev ulice. Dodala je, da brezdomci kljub mrazu prodajajo časopis, a imajo januarja tradicionalno manj prometa. Prenočišča po Ljubljani pa so popolnoma zasedena. »Nekatere naše brezdomce hočejo izpustiti iz bolnišnice, a jih nimamo kam namestiti, ker je vse polno,« je dodala.
