In vendar je v včerajšnjem pogovoru za Dnevnik zvenel ogorčen, ko je govoril o predlogu spremembe zakona o tujcih, s katerim namerava Slovenija na meji odsloviti begunce. »To bi bilo zelo slabo za Slovenijo in za druge države v regiji,« je dejal.
Muižnieks je na predsednika parlamenta Milana Brgleza in poslance naslovil daljše pismo, v katerem opozarja na kršitve mednarodnopravnih obveznosti, ki jih ima Slovenija, na »efekt domin«, ki bi se sprožil v drugih državah, pa tudi na to, da bi Slovenija z zakonom »spodnesla človekove pravice«.
Po generalnem sekretarju Sveta Evrope Thorbjornu Jaglandu in direktorju direktorata za človekove pravice pri Svetu Evrope Christosu Giakoumopoulosu je že tretji visoki predstavnik te najstarejše evropske povezave, ki je reagiral na slovenske načrte za zapiranje meje pred begunci. Pridružil se je vrsti mednarodnih pravnih strokovnjakov ter nevladnih organizacij, vključno z Uradom visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR), ki so ostro obsodili početje Slovenije.
Muižnieksov odziv pa ima tudi osebno noto – ko brani pravice beguncev, brani svoje korenine. Njegovi starši, po rodu iz Latvije, so bili med drugo svetovno vojno begunci. Če jih tedaj evropski begunski mehanizmi ne bi zaščitili (kot še milijone drugih beguncev), bi bilo njegove zgodbe morda konec, še preden se je začela. Težko je razumeti, zakaj danes, ko je standard evropskih držav mnogo višji, Evropa ne more ustrezno poskrbeti za mnogo manjše število beguncev kot pred sedemdesetimi leti.
Gospod Muižnieks, kateri so poglavitni poudarki pisma, ki ste ga naslovili na predsednika slovenskega parlamenta Milana Brgleza? Kaj vas v načrtovanem zakonu o tujcih najbolj skrbi?Najbolj me skrbi, da predlog zakona o tujcih ne predvideva individualne presoje primerov ljudi, ki bi prihajali v Slovenijo oziroma ki bi bili na meji zavrnjeni. Videti je, da Slovenija ne bi odgovorila na njihove potrebe po azilu, po zaščiti pred nehumanim ravnanjem ali pred verižnim vračanjem po begunski poti. Zanimivo je, da je sicer v predlogu zakona zapisano, da ljudi v takšnih primerih ne bi smeli zavračati, a ni jasno, kako naj bi se to uresničevalo v praksi. Zato sem v pismu izpostavil, da je to v nasprotju z mednarodnimi obvezami Slovenije. Je denimo v nasprotju z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in konvencijo o beguncih (Ženevska konvencija, op. p.). Predsedniku parlamenta in poslancem sem predlagal, naj zakona ne sprejmejo. Če ga bodo vseeno, pa naj ga dopolnijo z določilom, da mora biti izpeljana individualna obravnava oseb.
V pismu govorim tudi o političnih vidikih sprejemanja zakona o tujcih. To bi bilo zelo slabo za ugled Slovenije. Vaša država je doslej v evropskih debatah o človekovih pravicah igrala aktivno in konstruktivno vlogo. Ne glede na to, da je imela pri izpolnjevanju nekaterih sodb evropskega sodišča za človekove pravice težave, se je Slovenija trudila in je svoje mednarodne obveznosti jemala resno. Poleg tega, da bi bila to zelo slaba poteza Slovenije, pa bi bil tudi zelo slab signal za druge države v regiji. Kot vemo, druge države opazujejo, kaj Slovenija počne.
Vendar vlada trdi, da ravno Slovenija zgolj reagira na ravnanje drugih držav, ki na podoben način že zapirajo meje, denimo v Avstriji in na Madžarskem. Vas je slovenski zakon o tujcih glede na dogajanje v regiji presenetil?Resnici na ljubo me evropska migracijska politika ne preseneča več. Interveniral sem že ob podobnih poskusih zapiranja meje v dveh drugih državah – Španiji in Madžarski. Španija ima, kot veste, del svojega ozemlja na afriškem kontinentu, v enklavah Ceuta in Melilla (kjer Španija begunce že dolga leta ograjuje z zidom in jim odreka pravico do azila, op. p.). Zelo sem se trudil, da bi španske oblasti prepričal, naj ne sprejmejo zakona, ki bi »legaliziral« nelegalno kolektivno zavračanje beguncev. Glede Madžarske pa sem celo objavil mnenjski članek v New York Timesu in interveniral v sodnem procesu, ki zaradi odrekanja pravice do azila poteka pred evropskim sodiščem za človekove pravice (komisar je tudi v pismu Brglezu opozoril na to svojo intervencijo, s katero želi ustaviti verižna vračanja beguncev iz Madžarske v Srbijo in naprej; pri tem je opozoril na nevarnost mučenja in nehumanega ravnanja z begunci, op. p.). Madžarska nikakor ni vzor, na katerega bi se lahko katera koli država sklicevala. Upam, da Slovenija ne bo sledila madžarski poti. Ugled Madžarske je zelo padel in sooča se s kar nekaj pravnimi izzivi.
Res je, da je imela Slovenija lani in leta 2015 težko nalogo, ko je toliko ljudi prehajalo čez vaše ozemlje. Razlogi za skrb slovenskih oblasti so upravičeni. Vendar to ni način, kako se odzvati.
Kakšno je vaše mnenje o avstrijski »rešitvi«, kjer so razpisali letne kvote za sprejem skoraj štirideset tisoč beguncev, po tem ko so jih že sprejeli več kot sto tisoč? Je prav, da oblast, če že zapira mejo, vsaj postavi relativno visoko omejitev? Slovenija ni svoje »zgornje meje« nikoli razkrila.Avstrijska pobuda ni primerna in sem do nje kritičen. Letne kvote so v nasprotju z mednarodnimi obveznostmi Avstrije. Res pa je, da je ne glede na »pokrovko« v Avstriji predviden vsaj neke vrste individualen postopek, četudi pospešen. Tega v trenutnem predlogu sprememb zakona o tujcih ni.
Običajno vprašanje, ki se ob tem pojavlja, je, koliko ljudi bi morala določena država sprejeti. Tisoč? Deset tisoč? Sto tisoč? Je kje meja?Povsem jasno je, da posamezna država ne more sprejeti prošenj za azil vseh, ki prihajajo v Evropo. Zato pa potrebujemo evropsko sodelovanje. Ko kakšna država individualno sprejema zakone, s katerimi bi zapirala meje, in se skuša izogniti svojim mednarodnim obveznostim, to ne rešuje ničesar. Breme se zgolj preloži na druge države. Potreba po evropskem sodelovanju je očitna. Če bi Slovenija sprejela novi zakon o tujcih, bi bil to signal, da je izstopila iz kolektivnega evropskega mehanizma. Pridružila bi se tekmi, kdo bo prvi dosegel dno mednarodnih standardov.
Ima Svet Evrope možnost države na tem področju povezati – da se ne bi razdrobljeno ukvarjali zdaj s Španijo, potem spet z Madžarsko in Avstrijo…?Svet Evrope ima močno kolektivno orodje – evropsko sodišče za človekove pravice. Če to sodišče na primeru ene države odloči, da prosilcev za azil ne sme vračati v določeno državo, ker bi ji tam grozilo mučenje ali nehumano ravnanje (to po eni od sodb velja za Grčijo, op. p.), to ne obvezuje le obsojene države (v konkretnem primeru Belgije, op. p.), ampak vse evropske države. Enako velja za kolektivno zavračanje beguncev na meji. Če je obsojena ena država, so s tem postavljeni standardi za vse države.
Seveda so pomembne tudi politične debate v Svetu Evrope, na katerih sodelujejo predstavniki vseh držav. Res pa je, da so v teh debatah države enakovredne in nihče ne more nikogar v nič prisiliti.
Nemčija se je denimo odločila, da bo kljub prepovedi evropskega sodišča za človekove pravice begunce, ki bodo na novo prispeli po balkanski poti, poslej vračala v Grčijo.Lani sem obiskal Grčijo in opozoriti moram, da so razmere za begunce tam še vedno neprimerne. Grčija se trudi z več kot šestdeset tisoč prosilci za azil. Azilni sistem se le počasi razvija. Vračanje beguncev v Grčijo bi povzročilo novo humanitarno katastrofo.
Imajo torej begunci, ki trenutno v nehumanih razmerah živijo v Grčiji, pravico nadaljevati pot v Evropo in prositi za azil drugje?Ob tako hudih razmerah, kot trenutno vladajo v begunskih centrih na balkanski poti, se bodo ljudje premaknili naprej v Evropo, o tem ni dvoma. A problem je v tem, da so se mnoge države na »balkanski poti« dolgo obnašale zgolj kot tranzitne države. Zato tudi niso razvile ustreznih azilnih sistemov, ustreznih nastanitev za begunce. Begunci ne vidijo možnosti, da bi tam lahko zdržali daljši čas.
Zato je moje sporočilo vsem državam na begunski poti: Nič več niste tranzitne države! Ste ciljne države. Povečajte svoje nastanitvene zmogljivosti, okrepite možnosti za integracijo beguncev v družbo. Od držav na severu Evrope ne morete pričakovati, da bodo prevzele vse breme, vam pa ga ne bo treba!
Kaj se bo zgodilo, če bo Slovenija kljub vsemu sprejela zakon o tujcih? Bodo sledile sankcije?Še vedno verjamem, da bo Slovenija storila, kar je prav. Marca prihajam na obisk, na pogovore z ministri, poslanci in civilno družbo. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo z zakonom, zgodba zame še ni končana. Imamo vrsto sodb evropskega sodišča za človekove pravice o kolektivnem zavračanju beguncev. Če bo Slovenija to ljudem res storila, se bodo lahko obrnili na sodišče. Enako velja za sodišče Evropske unije in evropsko komisijo, ki sta se že ukvarjala s podobnimi primeri. Seveda pa upam, da za Slovenijo to sploh ne bo potrebno.
