Turški parlament je v prvem branju s potrebno tripetinsko večino odobril vse člene nove ustave, ki izjemno povečujejo moč predsednika države. Turški predsednik bo imel tako v okviru novega političnega sistema zlasti na zakonodajnem in sodnem področju veliko več moči, kot jo imata ameriški in francoski vsak v okviru svojega političnega sistema.
Erdoganovi stranki za pravičnost in razvoj (AKP) je v nedeljo še za zadnja dva od osemnajstih členov uspelo zbrati nekaj več od potrebnih 330 glasov. Ker je v parlamentu 550 sedežev in jih ima AKP 317, je bila odločilna podpora poslancev nacionalistične desnice. Novo ustavo so poslanci podprli po burnih razpravah, ki so prejšnji teden trajale pozno v noč, nekateri poslanci pa so uporabili tudi pesti.
Referendum morda že aprila
O osemnajstih členih bodo v parlamentu še enkrat začeli razpravo jutri in za ponovno glasovanje o vseh členih, ki je nujno pri sprejetju nove ustave, bo parlament najbrž potreboval še dva tedna. Zdi pa se, da bo Erdoganu uspelo tudi v drugem branju. Če bo torej njegova AKP znova dobila za vseh osemnajst členov večino treh petin poslancev, bodo dokončno odločitev sprejeli Turki na referendumu, ki bo morda že aprila.
Z novo ustavo bo predsednik države sam imenoval in odstavljal ministre. Prvič v sodobni Turčiji več ne bo obstajala funkcija premierja, njegovo vlogo bo prevzel predsednik države. Ta bo odslej lahko tudi sprejel odloke, ki bodo imeli moč zakonov in pri katerih ne bo potrebna odobritev parlamenta, nekako podobno kot velja v ZDA, s tem pa bi bila prizadeta delitev na izvršno in zakonodajno oblast.
Še hujši udarec delitvi oblasti pa je ustavna določba, po kateri bo predsednik v organ, ki imenuje sodnike in tožilce, imenoval štiri od trinajstih članov, tri pa parlament. To pomeni zelo majhno možnost, da v tem organu, katerega člane so doslej volili sodniki in tožilci, predsednik ne bo imel svoje večine. Tako mu bo sodna veja oblasti podrejena, kar je smrtni udarec temeljnemu načelu delitve oblasti in s tem demokraciji.
Poleg tega bo predsednik lažje kot doslej razglasil izredno stanje. Predsedniške in parlamentarne volitve pa bodo sočasno, s čimer se bo povečala možnost, da bo imel predsednik večino v parlamentu. Sicer naj bi bile prve takšne sočasne volitve najkasneje leta 2019.
Kritike opozicije
Levosredinska opozicijska Republikanska stranka ljudstva (CHP) Erdoganu očita, da si po spodletelem državne udaru 15. julija 2016 prizadeva pridobiti absolutno oblast. Po čistkah v vseh državnih službah, tudi v vojski, policiji, šolstvu in medijih, hoče svojim avtoritarnim težnjam prilagoditi še ustavo.
Druga pomembna opozicijska stranka, Ljudska demokratska stranka (HDP), ki je blizu Kurdom, pa je glasovanje o ustavi bojkotirala. Nekateri njeni poslanci, tudi oba predsednika stranke, se glasovanja niti niso mogli udeležiti, saj so zaradi obtožb o podpori kurdskim upornikom v priporu.
Erdoganova AKP opravičuje novo ustavo z nujnostjo krepitve funkcije predsednika, ker Turčijo ogrožajo teroristični napadi Islamske države in kurdskih upornikov. Erdogan je na oblasti že od leta 2003, do leta 2014 kot premier, in sprva je zelo uspešno vodil državo, ki je imela dolgo solidno gospodarsko rast. Zdelo se je, da je njegova vladavina lep primer kompatibilnosti islama, parlamentarne demokracije in modernosti. V zadnjih letih pa se krepijo njegove avtoritativne težnje in islamizacija države, pri čemer ni brez krivde Evropska unija, ki že več desetletjih zavrača članstvo Turčije in jo tako ponižuje.
