Hiše »dihajo« le s prisilnim prezračevanjem in ne kar same po sebi

Kaj je dihanje?

Običajno si dihanje, ki ne poteka v vodi, predstavljamo z izmenjavo plinov, zraka. Ljudje vdihujemo zrak, v katerem je tudi kisik, in izdihujemo zrak, v katerem je namesto porabljenega kisika zato več plina CO2 (ogljikovega dioksida). Torej če materiali ali hiše dihajo, mora biti verjetno to v zvezi z zrakom. Namreč tisti, ki trdijo, da hiše ali materiali dihajo, nič ne povedo, kaj kdo diha, kaj se dogaja pri dihanju stavb in materialov – kot da tako že vsi vemo, za kaj gre, tako da nas je celo sram vprašati, kaj so mislili z dobrim »dihanjem« …

»Dihanje« je dobra marketinška poteza, saj me nemalo strank sprašuje, ali njihova hiša sploh potrebuje prisilni prezračevalni sistem, saj že tako diha in je zato nekaj posebnega, boljšega od hiš, ki ne dihajo in so narejene iz umetnih materialov. Nekateri ljubitelji vsega naravnega in poštenega do narave gredo celo tako daleč, da gradijo svoje domove le iz naravnih materialov, kot sta glina in slama, in v takšni ekološki hiši je že elektrika pretiran in naravi neprijazen luksuz, kaj šele prezračevanje – tudi sanitarnih prostorov ni treba posebej zračiti, saj imajo suho stranišče, ki se samo odzračuje …

Zrakotesnost in paroprepustnost

Če se strokovno izrazimo o dihanju materialov in stavb, gre za dva pojma, ki se ju v gradbeniškem marketingu izkorišča in zlorablja. Zrakotesnost pomeni, da neki material ali celotna stavba ne prepušča zraka ali ga slabo prepušča. Ovoj stavbe je praviloma čim bolj zrakotesen, da je čim manj nenadzorovane izmenjave zraka. Vsa tehnološka znanja in napori gredo v smer čim boljše zrakotesnosti objektov, saj bi bili sicer prepuščeni na milost in nemilost prezračevanju prek odprtin v fasadnem ovoju; te so bile včasih dobrodošle, da se ljudje v zaprtih objektih niso zadušili v slabem zraku, saj niso poznali, še manj imeli sistemov za prisilno prezračevanje stavb. Prav po stopnji zrakotesnosti objektov se razlikujejo nizkoenergijski, pasivni in zelo dobri pasivni objekti.

Zrakotesnost merimo s posebno napravo, ki nam pove, kolikšno izmenjavo zraka je mogoče doseči pri določenem (50 Pa) podtlaku. Izmenjava zraka prek netesnosti ne more niti približno zadostiti sanitarnim predpisom, ki zahtevajo konstantno in enakomerno vsaj polovično izmenjavo vsega zraka v neki hiši ali stanovanju vsako uro. Če bi torej hoteli, da hiša dovolj dobro diha, bi morali vsak prostor namestiti ob fasado in ob oknih pustiti približno petmilimetrske reže, skozi katere bi zrak nemoteno krožil. Kaj to pomeni za udobje in porabo energije, je verjetno jasno. Da je v takšnem primeru vgradnja dobrega okna s tremi stekli in tremi tesnilnimi trakovi nesmiselna, je verjetno tudi vsakomur jasno.

Kaj nam torej ostane od dihanja stavb? Morda difuzija, paroprepustnost materialov. Nekateri materiali bolj prepuščajo vodno paro v zraku, drugi manj. Denimo časopisni papir jo močno prepušča, plastična folija nič. In tu smo najbližje vsemu tistemu kar nekdo navaja kot dihanje stavb, saj nekatere fasadne sestave res prepuščajo vodno paro v zraku bolj kot druge. Tovrstno dihanje, difuzija vodne pare, naj bi bilo znak, da je hiša naravna, zdrava, okolju in ljudem prijazna … Dejansko je ovoj stavbe z odličnim prevajanjem vodne pare velik problem, saj prihaja pozimi do zamrznitve te pare v sami toplotni izolaciji, ki se potem suši pol leta, mokra toplotna izolacija (razne volne, celuloza) pa je običajno slab toplotni ščit. Takšno dihanje stavb z dobro difuzijo vodne pare (difuzijsko odprti sistemi) je popolnoma nekoristno za ljudi v tej stavbi in tudi škodljivo za toplotno izolacijo, ki se s tem omoči in propada ter deluje slabše. Difuzija vodne pare je nepotrebna in nesmiselna zgodba, s katero se okoriščajo prodajalci v gradbeništvu, le da bi prodali svoje izdelke z nekim novim argumentom.

Tako zrakotesnost objekta kot difuzija vodne pare prek obodnih zidov nimata prav nič skupnega s kakovostjo zraka v neki stavbi ali prostoru. Kakovost zraka v naših klimatskih pogojih določa prisilni prezračevalni sistem, bodisi higrosenzibilen bodisi centralen sistem z visoko stopnjo rekuperacije, ki bo po letu 2019 obvezen v vseh stavbah. Vse drugo razglabljanje o dihanju stavb in naravnem prezračevanju je skregano z dejstvi, s sanitarnimi predpisi in z osnovnim udobjem uporabnikov. Pa tudi z zdravo kmečko pametjo.

Naravni in nenaravni materiali

Poleg dihanja stavb in materialov se gradbeniški marketing opira tudi na naravne materiale in na materiale, ki niso naravni, so umetni. Kateri materiali pa niso naravni? Beton? Beton je iz pečenega apnenca, vode in peska. Je to nenaravno? Ali denimo stiropor: izhaja iz nafte, ki je po naravni poti nastala v zemeljski skorji. Zakaj je torej stiropor slab, nenaraven, umeten material?

Materiali se razlikujejo tudi po tem, koliko je v njih vgrajene, porabljene energije, novo okoljsko certificiranje bo imelo najmočnejšo podlago prav v tej izgubljeni (sivi), porabljeni (primarni) energiji, ki je v določenem proizvodu. Tako se vam lahko zgodi, da bo vaša hiša, velika 300 m2, za štiričlansko družino, grajena iz materialov z manj vgrajene energije, dobila večjo državno subvencijo kot mala hiša, 80 m2, za prav tako štiričlansko družino, ki pa bo grajena iz osovraženih materialov, kot so denimo opeka in beton, stiropor … Ob tem nihče ne bo niti pomislil, da je v prvi, sicer uradno okolju prijazni hiši vgrajena veliko večja okoljska škoda, saj je trikrat večja in predstavlja količinsko onesnaženje, ki je na ravni izračunane porabljene primarne energije na družinskega člana lahko večje kot pri malem objektu. Ampak inženirji in evalvatorji bodo imeli veliko dobro plačanega dela in vsi bomo zadovoljni.

Kako torej hiša diha?

Le prek vgrajenega prisilnega sistema prezračevanja. In če hoče biti hiša zdrava za bivanje ljudi v njej, potem mora biti tak sistem izveden in vzdrževan pravilno. Nič nam ne bo koristil sistem, ki je napačno zasnovan in ki napačno obratuje, tako kot nam nič ne pomaga če imamo v shrambi odlična živila, za štedilnikom pa slabega kuharja.