Ker sem se svoje čase tudi sam, seveda povsem ljubiteljsko, ukvarjal z znanostjo, sem najbrž tudi jaz kdaj uporabil tak ljudomili način prepričevanja javnosti, da ni nič hudega, če kdo koga malo pokrade ali mu naredi kaj podobno neprijaznega. Predvsem pa sem rad, tako se spomnim, poučeval ljudi, da je prenagljeno sklepanje o kakšnih dogodkih in njihovih posledicah ena nevarnejših stvari, ki nam utegne povsem neutemeljeno pokvariti miren spanec.
V ilustracijo take prenagljenosti sem pripovedoval zgodbo iz nekega filma. Staremu zdravniku, priljubljenemu med meščani, grozi upokojitev, nekakšen Zujf. A kljub pomanjkanju sredstev imajo že nekoga, ki ga bo nadomestil. To je mladi zdravnik, ki je pravkar končal šolanje in je v nasprotju s starim poln najnovejših medicinskih znanj in spoznanj. Da bi bila zamenjava videti utemeljena, obema naložijo pisni preizkus usposobljenosti. Mladi kandidat se sijajno izkaže, stari zdravnik pa ves prepoten meče v koš list za listom, ker sploh ne razume, kaj hočejo od njega. Ko je rezultat jasen, se stari skrušen umakne in naredi prostor mlademu. A hip zatem se zgodi nesreča. Desetletni šolar se zgrudi bled in prepoten. Takoj mu na pomoč odhitita oba. Novi zdravnik brez obotavljanja diagnosticira redko obliko posebne tropske mrzlice, ki je s prav takimi simptomi prvič opisana v zadnji izdaji enciklopedije afriških nevarnosti, stari pa se najprej malo razgleda naokoli. Ko zaide v šolsko stranišče, iz katerega se vali cigaretni dim, je diagnoza jasna. Namesto kinina dobi pubertetnik zdravilni odmerek vzgojnega prijema in zdravje se mu v kratkem povrne v polni meri.
Naj nadaljujem s samokritično izpovedjo mladega pripravnika na sodišču, kamor sem zašel v sredini sedemdesetih let. Tudi meni se je zdelo, da o pravu nekaj vem. Zato sem razmeroma brezskrbno ponujal brezplačno pravno pomoč, kar se je sicer dogajalo vsako sredo od jutra dalje. Dolga vrsta ljudi, ki se je vila od vhoda v palačo modrosti in pravičnosti do sobe, kjer smo pripravniki domnevno lajšali tegobe državljanom, ki si niso mogli privoščiti advokata, je pričala o zaupanju v naše delo. K meni je pristopil mož srednjih let. Po zagorelem obrazu, delovnih čevljih in zdelanih rokah sem ga uvrstil med zdravo kmečko prebivalstvo. Brez ovinkarjenja je odsekano rekel: »Otrok ni moj.« Po nekaj ilustracijah sem razumel, da je prepričan o nezvestobi zakonite žene, ki je prekršila božje in ljudske postave.
Takratna znanost je bila na tem področju bistveno šibkejša od današnje. O DNK in podobnih kraticah se nam ni sanjalo. Smo se pa naučili, da je očetovstvo mogoče izključiti, potrditi pa prav težko. Vsi moški v okolici z ustrezno krvno skupino, zlasti poštar, bi prišli v poštev. Ta matematični model skorajda odprte množice sem poskušal pojasniti kot eno izmed možnosti, ki ga utegne doleteti, če se bo spustil v dokazovanje oziroma izpodbijanje očetovstva. Zabrenkal sem še na socialno noto, češ da bo otrok revež, če ostane brez polovice staršev, ne da bi bil za to kaj kriv.
Domnevni oče je zožil oči in se grozeče zastrmel vame. Začutil sem, da sem bil znanstveno neprepričljiv. Argumentacijo sem razširil z naštevanjem krvnih skupin, A, AB, B in 0. Pa še plus in minus. Vse to priča o tem, da res ne more zagotovo vedeti, da ni on pravi oče. Celo če bi se žena v resnici spozabila in grešila, a bi v tem času izpolnjevala tudi zakonske dolžnosti, bi bil otrok prav lahko njegov. Tu se je moj strokovni domet končal. Človek ni bil videti pomirjen. Prav nasprotno. Izza mize, kjer je sedel nasproti mene, se je skorajda grozeče dvignil proti meni.
»Kaj blebetate! A pa B pa B pa A in še AB. Pa da bi bil jaz lahko oče takega otroka! Se vam meša?! Otrok je vendar črn!«
Argument me je prikoval na stol. Brez besed sem spisal pričakovani dokument in se zamislil. Še danes premišljujem, koliko stvari je, o katerih nas prepričujejo z domnevno nespornimi analizami in raziskavami. Pravkar so nam na primer delodajalci pojasnili, da nas čaka katastrofa zaradi prostega 2. januarja. Finančniki pa pravijo, da je prav zdaj, ko nam gre na bolje, še posebej neizogibno varčevati. Vsi so pripravljeni pokazati grafe in analize, ki potrjujejo povedano. Mislim pa, da je vseeno dobro, če ob tem najprej pogledamo v zibko, kakšne barve je otrok.
