Potem ko so predlog zapiranja meje pred begunci obsodili pravosodni minister Goran Klemenčič, predsednik parlamenta Milan Brglez, domači pravni strokovnjaki, sedemnajst domačih humanitarnih organizacij, Amnesty International, Agencija Združenih narodov za begunce in generalni sekretar Sveta Evrope, smo za mnenje prosili tudi profesorje mednarodnega humanitarnega prava v tujini. Ne gre namreč le za to, da bi zakon kršil ustavo, temveč bi kršil tudi mednarodnopravne in mednarodnopolitične obveznosti Slovenije, s tem pa temelje civiliziranega sobivanja mednarodne skupnosti.
Kje naj begunec dobi vizum za vstop?
Ameriški profesor James Hathaway z Univerze v Michiganu, vodilna svetovna avtoriteta za področje begunskega prava, se je kot prvi odzval že na omrežju twitter. »Slovenija načrtuje flagrantno kršitev begunskega prava,« je opozoril pretekli teden. Ker predlog zakona govori o tujcih, ki nimajo dovoljenja za vstop, Hathaway opozarja, da vprašanje, ali so begunci prispeli na podlagi dokumentov ali ne, pravno ni relevantno. »Nobena država, pa tudi ne Slovenija, ne podeljuje beguncem vizumov za to, da bi lahko zaprosili za azil,« je v odgovoru na Dnevnikova vprašanja opozoril na ironijo uradnih zahtev. Po njegovem mnenju je zakon »resno preširok in ni v skladu z mednarodnim begunskim pravom«.
Tudi po mnenju britanske profesorice begunskega prava Maria-Terese Gil-Bazo z Univerze v Newcastlu je predlog zakona »v nasprotju z begunsko konvencijo Združenih narodov, evropsko konvencijo o človekovih pravicah in pravom EU«. »Slovenija ima po pravu EU pravno obveznost spoštovati pravico do azila in mora vsako prošnjo obravnavati posamično,« se je Gil-Bazova odzvala na napovedi vlade, da bi mejo zaprla in posameznih prošenj sploh ne bi obravnavala. »Tudi če ima država pravico poslati prosilca za azil v drugo varno državo, mora vsak primer obravnavati posamično,« je posvarila pred kolektivnimi izgoni. O tem so lani že odločala sodišča v Avstriji, slovenska oblast pa se je – čeprav je enako kot avstrijska manjše kolektivne izgone že izvajala – sodnim procesom za zdaj izognila. »Tudi praksa Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu je jasna: kolektivni izgoni so prepovedani.« Pri tem se pravniki opirajo na več sodb strasbourškega sodišča, zlasti na primer Hirsi Jamaa, v katerem je bila Italija obsojena zaradi kolektivnega izgona beguncev v Libijo.
Bi Slovenija zaprosila za pomoč?
Slovenija sicer napoveduje, da bi izgone izvajala le, če bi bila ogrožena red in varnost. »Čeprav je res, da po 32. členu begunske konvencije (ženevska konvencija, op. p.) do izgona lahko pride v primeru ogrožanja javnega reda in nacionalne varnosti, drugi odstavek istega člena pravi, da do izgona lahko pride le po pravnem postopku,« pa odgovarja profesor Hathaway. »Posledično sta izgon na podlagi zunajsodne odločitve in skupinski izgon nezakonita, česar ne more spremeniti noben zakon – ne regionalni ne evropski. Izjeme so za primere množičnih prihodov sicer mogoče, a le, če razsežnost prihodov resnično začne ogrožati osnovne demokratične institucije države. Tudi takrat pa je izjema mogoča le, če je prizadeta država prej zaprosila za mednarodno pomoč pri soočanju z begunci, a je od drugih držav ni dobila.« Hathaway je dodal, da se nobena od evropskih držav, ki sprejemajo begunce, doslej ni temu še »niti približala«.
Postopke, ki bi jih morala Slovenija (ali katera druga država) izpeljati, preden bi lahko resno trdila, da ne zmore poskrbeti za begunce, preučuje doktorski raziskovalec Donald Blondin z nizozemske Univerze v Leidnu. »Preden uvede drastične ukrepe, ima vsaka članica EU kar nekaj možnosti,« nas je opozoril Blondin. »Prvič, država lahko v okviru evropskega mehanizma za civilno zaščito za pomoč zaprosi druge države,« pravi. »To je Slovenija lani tudi že storila.« Pomoč je tudi dobila, a težava je v tem, da je pomoč drugih držav prostovoljna, torej ni zanesljiva. »Drugič, lahko prosi za finančno pomoč iz skladov EU za azil in migracije.« Tudi to je Slovenija lani že uveljavljala. »Tretjič, lahko predlaga sprožitev direktive o začasni zaščiti.« Ta je namenjena prav množičnim prihodom beguncev v EU, zamišljena je bila še v času balkanske begunske krize v devetdesetih letih. »In četrtič, če vse drugo odpove, lahko Slovenija na podlagi temeljne pogodbe o delovanju EU sproži solidarnostno klavzulo. Ta je namenjena pomoči ob terorističnih napadih, naravnih ali človeških nesrečah,« pravi Blondin. Klavzula še nikoli ni bila uporabljena, a če bi jo katera od držav sprožila, je njeno delovanje vnaprej natančno določeno. »Sprožijo se mehanizmi na ravni evropskega sveta in evropske komisije, pri čemer ima vsaka institucija natančno določene naloge.« Strah pred tem, da bi bila »preplavljena z begunci«, je dober razlog za to, da Slovenija izkoristi vse evropske mehanizme pomoči, pravi Blondin.
Za begunce pa lahko namesto držav – če države to dovolijo – poskrbijo tudi Združeni narodi.
