Seveda je to mogoče. Obstaja veliko podjetij, ki na položaj taksista sprejmejo vsakega človeka, ne glede na to, da nima ustrezne licence. V našem združenju kaj takšnega ni mogoče. Smo skupina samostojnih podjetnikov, ki se ukvarjajo zgolj z vožnjo taksija, papirje moramo imeti urejene, prav tako licenco.
Kako je kaj takšnega mogoče, ni nekih vsaj osnovnih meril, kdo lahko opravlja to delo?Merila bi morala biti, a jih žal ni. V Ljubljani je kup podjetij z le enim lastnikom, ki res vzamejo čisto vsakega. Tam na eno licenco dela tudi po 20 ljudi, tudi pri zaposlovanju nimajo vsega urejenega povsem zakonito. Drugače je, če delaš sam, s svojo licenco. Tedaj moraš imeti potrdilo o nekaznovanju, finančni sposobnosti.
V Ljubljani je okoli 1000 taksistov, dovolj bi jih bilo že 500.Verjetno nas je celo več kot 1000. Evropski normativ je en taksist na 1000 prebivalcev, kar pomeni, da bi za Ljubljano zadoščalo največ 400 taksistov.
Med njimi je veliko takšnih, ki sploh nimajo licence. Mar tega nihče ne preverja?Zakon to pač dovoljuje. Že za časa ministra Patrika Vlašiča smo želeli doseči, da bi vsak taksist imel svojo licenco, a pri tem nismo bili uspešni. Dejstvo je, da bi se dalo red narediti čez noč, a za to ni prave volje.
Velik problem tako ostaja delo na črno. Kako ga izkoreniniti?Saj tako zelo veliko voznikov pa spet ne dela na črno. Predvsem me moti, da različne inšpekcije nagajajo bolj nam, ki imamo vse urejeno, kot pa tistim, ki licenc nimajo urejenih, katerih tarife dosegajo petkratnik in odirajo turiste. Pri nas so na primer tarife natančno določene, voznik in avto morata biti urejena. V mnogih taksi službah lastnikov sploh ne zanima kakovost storitve, v kakšnem stanju so avtomobili, zanje je pomembno le, da čim več zaslužijo.
Posledica konkurence so nizki prejemki. Je znano, koliko v Ljubljani v povprečju zasluži taksist?Delati je treba veliko, tudi ponoči, pravega urnika ne poznamo. Delo je specifično, živimo iz rok v usta. Večjega denarja ni mogoče zaslužiti, konkurenca pa je vse večja. Tudi z letališča Brnik so sedaj že organizirani prevozi, kar nam jemlje posel. Večino voženj tako opravimo v mestu.
Bomo kdaj doživeli, da bodo cene harmonizirane ne glede na taksi službo?To bo težko doseči, dokler ne bo pravega interesa, bodisi države ali mesta. Posledica tržnega gospodarstva je, da vsak postavlja svoje cene. Pri našem društvu nismo spreminjali cene, vse odkar smo uvedli evro, se je pa že samo gorivo v tem času občutno podražilo.
Kako je mogoče, da je za isto razdaljo lahko tudi nekajkrat višja cena?Taksimetri so vsako leto plombirani, tako da goljufija ni mogoča. So pa mogoče različne tarife. V našem podjetju imamo na primer zgolj eno, ne glede na to, ali gre za redno stranko ali nekoga s ceste, nočno ali dnevno vožnjo. Mnogi pa imajo več tarif – oglašujejo sicer poceni tarifo, vozijo pa potem po dražji.
Je res, da morate plačati, da se lahko vozite pa hitrem pasu za mestne avtobuse?Res je, letna taksa je 200 evrov. Imamo pa težave, ker je velik del Ljubljane za promet zaprt, veliko je količkov, tako da strank še do hotela pogosto ne moremo pripeljati. Župan je ukinil vrsto postajališč za taksije. Nam pa ta taksa ponuja precej manj, kot smo imeli na voljo prej, ko je ni bilo.
V večjih mestih v tujini so taksiji enotni glede barve, ponekod celo glede znamke. Je o čem podobnem razmišljati za Ljubljano utopično?V Nemčiji, na primer, dobijo taksisti ob nakupu vozila 40-odstotni popust, imajo ga od tri do pet let in ga nato zamenjajo. Se pravi, da jim gresta določena znamka in država nasproti. Imajo tudi enotne klicne centre. Če so to uredili v Beogradu in Zagrebu, ne vidim razloga, zakaj ne bi tudi v Ljubljani.
Prav mestne občine naj bi bile tiste, ki naj bi na področju taksi službe dobile večja pooblastila. Kaj bi jim svetovali, kaj je nujno treba narediti?Narediti je treba narediti red. Mestne službe pač nadzorujejo stvari v skladu s svojimi pooblastili, a kaj, ko za kaj več ni večjega interesa. Uvesti bi morali kvoto taksistov, nekje med 400 in 500, licenca pa bi lahko bila tudi prenosljiva. Toda vedno bi se moralo vedeti, kateri voznik se skriva pod določeno številko. V marsikaterem podjetju je tako, da z istim avtom dela več voznikov, nato po nekaj mesecih ugotovijo, da zaslužijo samo za kavo in cigarete, ter gredo drugam. Mnogi imajo taksi za kamuflažo, zato jim je vseeno, kakšna je cena prevoženega kilometra. To je velik problem.
Župan Zoran Janković je pred leti dejal, da turisti kar naprej pišejo pritožbe o taksi službi. So njegov odgovor električna vozila za prevoze na klic? Trdijo, da taksistom ne bodo konkurenca.Seveda so konkurenca. Ko je župan Janković prišel na funkcijo, smo želeli z njim vzpostaviti komunikacijo in sodelovanje, a nam je rekel, naj se dogovorimo med seboj, saj se on s to problematiko ne bo ukvarjal. Sicer bo pa naredil svoje podjetje in bo končno red. Taksi služba je pomembna, saj je to marsikdaj prvi vtis, ki ga o mestu dobi tujec, zato bi moralo biti v mestnem interesu, da je vse urejeno. Pred časom je bila želja prek LPP narediti novo taksi službo, tudi nekatere že obstoječe taksiste so vabili k sodelovanju, a je vse padlo v vodo. Da so sedaj na voljo električna vozila za prevoze na klic, pa je že metanje polen pod noge taksistom.
Se bojite konkurence iz tujine? O Uberju v Ljubljani je že znano, da naj bi bili avti obarvani belo-zeleno.Bomo videli. Uber ima svoje tarife in mi zanje ne bi mogli voziti. Na Hrvaškem se je projekt spridil, tudi zato, ker je taksi vozil čisto vsak, ki je imel pet minut časa. Prepričan sem, da Uberjeve tarife ne bodo nižje od sedanjih v Ljubljani. Glede na to, da oni vzamejo približno četrtino prihodkov, je vprašanje, komu se bo sploh splačalo voziti po obstoječih cenah. Nižje cene pa ne omogočajo dovolj niti za pokritje stroškov goriva. Uber uspeva predvsem v tistih državah, kjer so cene taksi prevozov višje. Je pa to le ena izmed mnogih že obstoječih aplikacij, ki so na voljo.
Pri Uberju je pogoj, da ima voznik ustrezno licenco, je v delovnem razmerju ali samostojni podjetnik, urejen, zna aktivno slovensko in pasivno angleško. Sliši se obetavno.Vse to je tako ali tako nuja za vsakega dobrega taksista. Vsaj za tistega, ki se resno ukvarja s svojim poslom. Seveda obstajajo izjeme, predvsem nekateri zelo mladi vozniki, toda večina, ki nas vozi v našem društvu, ima najmanj 20 let delovne dobe in izkušenj.
Ker to, da so taksisti vsaj urejeni, žal ne velja za vse.To je težko določiti z nekim pravilnikom, bi pa za vsakega taksista moralo biti samoumevno, da je urejen. Žal pa nekateri vozijo oblečeni pod vsako kritiko. Očitno lastniki to dopuščajo.
Zakaj za vse taksiste v Ljubljani ne veljajo enaki standardi kakovosti delovanja?Že pred 20 leti smo želeli vzpostaviti enoten klicni center z eno številko in eno tarifo. Tedaj še ni bilo toliko konkurence in je bila verjetnost, da nam bo uspelo, večja. Toda nekateri so imeli svoje pogodbe in interese, zato jim to ni bilo pogodu. Dokler pa bo v Ljubljani deset podjetij in vsako s svojim interesom, ni verjetno, da bi se dogovorili.
Kdo v državi bi moral to urediti, resorno ministrstvo?Ministrstvo za promet piše zakonodajo. Ta je trenutno takšna, da lahko vsak dela po kavbojsko. Že to, da bi en avto imel eno licenco, bi prispevalo k večjemu redu. Danes pa pravih evidenc, kdo vozi avto in kakšen je njegov status, ni. Tega verjetno še lastniki določenih podjetij, ki imajo tudi do 300 taksistov, ne vedo.
Kako dobro taksisti v Ljubljani poznajo mesto, pa ne mislim samo ulic, temveč stvari, ki se v mestu dogajajo?Tisti, ki smo dolgo v tem poslu, vemo čisto vse, kaj se v mestu dogaja. Je pa res, da nočnega življenja skorajda ni. Le nekaj diskotek, kabaretov in casinojev. Gosta še v resno restavracijo po polnoči ne moreš peljati, le na kakšen burek ali kebab. Tudi o kakšni drugi ponudbi ni govora, saj je vse prepovedano, tudi prostitucija. Glede tega smo zaostala prestolnica, Ljubljana pa je postala spalno mesto, v katerem domačini le še delajo in spijo.
Ste imeli opraviti s kakšnimi čudnimi strankami?Seveda včasih prisede kakšen psihopat, ki te želi psihološko testirati in zbegati. Zato je pomembno, da je taksist tudi neke vrste psiholog, ki ga ne sme biti strah, saj vožnja ponoči ni ravno prijetna.
Taksisti sicer še vedno veljate za vzorne in varne voznike. Se kaj dodatno izobražujete?Naša šola je ulica. Sam imam že več kot dva milijona prevoženih kilometrov. Sem umirjen voznik.
Kaj je šlo narobe pri nesreči, ko je v pešca na Slovenski cesti trčil voznik taksija?Tega taksista poznam, kar ni čudno, saj se taksisti v večini poznamo med seboj. Sodi med mlajše, ki so malce bolj »divji«. Žal je ta nesreča vrgla slabo luč na vse taksiste. A podobnih nepremišljenih mladih taksistov, ki vozijo prehitro, žal ni tako malo. Da se znova ponovim, če bi vsak moral imeti svoj avto in svojo licenco, tega ne bi bilo.
Bomo v Ljubljani kdaj doživeli taksi službo, ki bo na ravni londonske, newyorške ali frankfurtske?Najprej moramo v Ljubljani zamenjati župana, nato pa urediti zakonodajo. Seveda je vse mogoče. Dokler pa bomo taksisti za mesto molzne krave, ki imajo malo morje stroškov, se bo težko kaj spremenilo, materialni položaj taksistov pa bo vse slabši. A dokler ni interesa v državi, reda med taksisti še dolgo ne bo.
