Mladina v letu 2017 mora. Po lestvi mladosti moramo splezati: letev na letev, letnik na leto, morda na dve leti, pa vendar navzgor. Stremeti proti vrhu, imeti ambicije, imeti motivacijo, želeti vedno še in še in še in še in vedno bolje in bolje in bolje, ker vedno lahko dosežemo več in vedno lahko želimo več in imamo več. Otroci potrošništva smo, popisani s črnilom kapitalizma in globalne amerikanizacije, egoisti, egocentriki, individualisti. Naučeni, da razmišljamo s svojo glavo, a tudi samo o njej, podvrženi skrajnemu pragmatizmu. Nekaj obstaja le, če nanj lahko položimo svoje dlani, pa čeprav so naši prstni odtisi packe. Vseeno nam je. Samo da je koristno. Umetnost ni vrednota. Da naj čim več beremo, pravijo, obenem pa trdijo, da se službe dandanes dobi le še v naravoslovju in tehnologiji. Da naj pišemo, pravijo, a pisati moramo to, kar hočejo oni. Sami smo svoja najhujša cenzura, postavljamo si steklene okvire, vanje se zaletavamo kot nemočni ptiči, ujeti v kletki, katere dimenzij nismo zmožni niti oceniti. Ali pa se ozreti navzgor in opaziti, da je nad nami neskončno nebo – če ni tudi to iluzija. Naravoslovje je napredek in za nas je napredek glavni cilj, h kateremu vede ali nevede stremimo. Pa napredek res prinese srečo? Morda imajo prav. Morda je prihodnost res v naravoslovju in tehnologiji – a brez umetnosti prihodnosti sploh ni.
In čeprav smo zdaj, v tem trenutku mladi, smo na vsakem koraku opomnjeni, da je prihodnost tisto, kar je zares pomembno. Vmesno obdobje, v katerem smo zdaj, je namenjeno le temu, da se oblikujemo v vzornega izpolnjevalca družbenih vlog in da se v njem kar se da socializiramo in adaptiramo. Odraščamo in odrastemo. Porišemo svoja snežno bela platna, stkana iz genetske zasnove, družine, prirojenega družbenega statusa in finančne zmogljivosti, lokacije, časa. Vsi segamo po istih barvah in čeprav hvalimo drugačnost, jo zatiramo – še bolj v sebi kot v drugih. Biti drugačen zdaj pomeni iskati pozornost – zavračamo odklonskost, obenem pa k njej stremimo. Individualni in kolektivni jaz v nas se trgata in cefrata v drobcene delce, da se bosta kasneje lahko sestavila v en sam, lep, homogen del sestavljanke, ki bo moral dopolnjevati družbo. Moral, moramo. Moramo biti tihi in mirni ter obenem glasni in odločni. Vse in nič – mi smo utopija. Nekateri pristni, drugi izgubljeni, in čeprav na žalost je slednjih vedno več in več. Mladi moramo. Ne vemo pa, ali nas dušijo preveč tesne maske ali pa hrapave vrvi, zategnjene okrog vratov.
Na mladih svet stoji – on stoji, mladi pa klečijo z upognjenimi rameni, potisnjeni k tlom zaradi pričakovanj, zahtev, obremenitev, dolžnosti. Nehvaležni smo, če se pritožujemo, saj ne znamo ceniti vsega, kar imamo – očitajo nam, da ne vemo, kako lahko nam je. Slišimo in poslušamo neskončne epopeje o tem, da mi obveznosti praktično nimamo, da imamo le pravice, da naj uživamo življenje, dokler še lahko, dokler nimamo še nobene skrbi in mi… mi tega ne razumemo. Menda smo ujeti v svojih svetovih in v njih so barve drugačne kot v tistem, v katerem živijo vsi preostali. Počasi, počasi se enačijo barve in počasi, počasi bomo razumeli. In počasi se bomo nehali smiliti sami sebi in počasi bomo vstali in svet bo morda zares lahko pokončno stal na nas, ampak – bomo takrat še vedno mladi? Bo naša emancipacija naš uraden prehod v svet polikanih srajc?
Kar moramo mladi pač v tem obdobju storiti, je preživeti, in čeprav se to morda zdi prekleto lahko, je mnogokrat daleč od tega. Omamljajte se, je rekel Baudelaire, in mladina se rada omamlja. Da, tako kot Charles pozabi na Čas, ki tako zelo vztrajno stopiclja za njo in eno za drugo v luknje spravlja krogle na naši biljardni mizi. Kaj pa vemo, morda mu je ostala le osmica – a ne obremenjujemo se s tem, saj smo mladi. Menda moramo zdaj uživati življenje, pa naj bo to z omamo ali ne. Menda se ne smemo preveč obremenjevati, pa vendar moramo dosegati vedno več, več, več, vse. Nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše. Nikoli ni toliko pritiska, da ga ne bi moglo biti še več. Nikoli ni toliko stopnic, da ne bi mogli stopiti še eno višje, nikoli toliko računov, da ne bi mogli razrešiti še enega, in nikoli… nikoli toliko pesmi, da ne bi mogli prebrati še ene. Zakaj pa ne. Saj je edino, kar moramo storiti, preživeti.
(Mladost je norost. Norost, ki ne ve, kam bo odpotovala, ko slepo vstopi v vlak. Norost, ki ne ve, kdaj se bo morda znašla pod njim.)
Ema Osolnik je dijakinja 3. letnika GSŠRM Kamnik..
