Stal sem na odru nabito polne dvorane Doma vojske v Nišu. Matija Dedić je že igral uvodne tone prekrasne balade Moj galebe in čez nekaj sekund bi se moralo pokazati, ali bom za svojo trmo nagrajen ali pač osramočen in izžvižgan. Skozi misli so mi panično švigale iskrice najrazličnejših asociacij in mi samo podžigale tremo. Iskrice, ki pravzaprav nimajo kaj iskati v mislih na koncertu pred polno dvorano. Recimo takšne zgodovinsko in filozofsko obarvane.
Med drugo svetovno vojno so v ožjo Srbijo izgnane Slovence, z bratsko gostoljubnostjo, sprejeli v svoje domove babice in dedki publike, ki je pravkar popolnoma utihnila in v takšni čudni tišini popila prve verze, ki v dalmatinski hrvaščini pojejo o svobodi, ki jo lahko zavidamo galebu, ko z razprtimi krili jadra med modrinama morja in neba. O beli ptici, ki ji zaradi izvirne, enkratne in neponovljive Dragojevićeve interpretacije danes ljudje radi rečejo kar Oliver. In zdaj si bom jaz drznil to, v avtorskem in izvajalskem smislu v neločljivo celoto povezano, skoraj sveto pesem, odbrundati in zapeti po svoje. Dalmatinsko sredi Srbije.
Ti si res čisto nor
Pa bom v svojem jugo esperantu sploh dovolj prepričljiv, da se jih bo balada, ki jo poznajo, a je niso v živo slišali že petindvajset let, na pravi način dotaknila? Kaj mi bodo poslali iz v polmrak zavite in v nenavadno tišino potopljene dvorane? Uglajen aplavz?
Ti si res čisto nor, so mi rekli skoraj vsi, ki sem jim povedal, da se bom lotil snemanja svojih verzij najpopularnejših pesmi s področja bivše države. V nasprotju z vsemi avtorji, ti so mi z veseljem dovolili prearanžiranje svojih megahitov, ki so ponarodeli v svojih originalnih izvedbah. Da bi kot Slovenec pel hrvaške in srbske pesmi publiki, ki je rasla skupaj z originalnimi izvedbami, ko vendar vsi dobro vemo, da nihče ne zapoje Magle tako kot Josipa in Ti si mi u krvi tako kot Čolić? Noro, a ne? Ampak avtorji so bili s posnetki zelo zadovoljni in album naju je pripeljal tudi v Niš, na koncert, o katerem vam pripovedujem.
Odpel sem prvo kitico in čakal na reakcijo. Potem sem jih zaslišal. Z vsakim novim verzom se je iz dvorane slišalo vedno več glasov, ki so peli z mano. Svečano ubrano in intimno doživeto. Peli so pesem, ki jim je zaradi vseh tragičnih družbenopolitičnih sprememb in dogodkov takrat ni mogel zapeti ne domač, srbski pevec, ne uvožen hrvaški kolega. Zaradi te v resnici razumljive, ampak vseeno absurdne situacije sem jo lahko v živo zapel samo jaz, in to samo zato, ker sem Slovenec in ker sem si pač upal z glavo skozi zid.
Konec pesmi, ki jo je z mano v en glas zapela cela dvorana, je zaokrožil gromoglasen aplavz, ki je privabil solze tudi v moje oči. To je bil tak trenutek, ko si enostavno srečen, da si živ. To je bil trenutek, ko smo jokali skupaj, samo zato, ker nas je življenje postavilo v čas, v katerem se pač dogajajo tudi takšne, sicer lepe stvari, ki pa so vseeno posledica žalostne epidemije nacionalističnih norosti.
Kakorkoli, bilo je čudovito in skoraj bi zapisal neponovljivo. Pa ni bilo neponovljivo. Ponovilo se je kar kmalu po niškem koncertu, in to v Dubrovniku. Na vrtu hotela Argentina so postavili okrogla snežno bela omizja in s skoraj gledališko osvetlitvijo ustvarili najinemu koncertu prijazno vzdušje. Sveče, elegantni kozarci, polni črnega vina, v lahkotne poletne toalete odete gospe. Gospodje so se bleščali v elegantnih belih srajcah, verjetno zato, da pritegnejo pozornost prisotnih komarjev, predvsem tistih, ki so imeli namen popikati njihove dame. Holivudska scena.
In potem se je zgodilo. Ob koncu prekrasne Balaševićeve pesmi Prića o Vasi Ladačkom, ki so jo vsi poznali, a je niso, ne na radiu ne v živo, slišali že petindvajset let, se je takrat, ko sem zapel refren Đaba bilo konja vranih po livadi razigranih, ob gromoglasnem prepevanju zaslišalo tudi razbijanje kozarcev. Res je. Kozarcev, ki so se, iz nam včasih nerazumljivega balkanskega navdušenja, srečali s kamnitimi tlemi romantičnega vrta. Kar se zgodi skoraj vedno, ko ljudje posvojijo pesem, ko se poistovetijo s čustvi, ki jih poezija in melodija vzbujata v sicer zelo različnih ljudeh, a vedno na isti način. Takrat pač nastradajo kozarci. Za srečo.
In spet me je spreletelo spoznanje, da se imam žalostni novejši zgodovini naših bivših narodov in narodnosti zahvaliti za čudovito absurdnost situacije, v kateri lahko samo jaz v hrvaškem Dubrovniku pojem srbsko pesem v srbskem jeziku, ki jo imajo vsi radi, ker sem pač Slovenec. Đaba bilo sata i salaša, kada nisam s onom koju volem, kada nisam s onom koju volem!
Na tak način sem postal most med narodi in ponosen sem na svoj status. Še posebej ker se je pokazalo, da le nisem bil popolnoma nor z realizacijo ideje, da lahko z v zibelko vrnjenim aranžmajem, samo z glasom in klavirjem, publiko na enem koncertu na svoj način odpeljem skozi pesmi, ki jih znajo vsi na pamet. Da ne omenjam dejstva, da bi morali, če bi hoteli slišati vse te hite, obiskati najmanj dvajset različnih koncertov.
In v sebi napraviš še en jaz
Pa ne gre samo za to. Zame je tak način nastopanja, prav zaradi izziva, ki mi ga ponuja prepevanje v nematernem jeziku, izjemno doživetje, saj mi odkriva neko novo vrsto izrazne svobode. Zadeva ni tako zelo zapletena, kot se bere in sliši.
Saj se spomnimo, kako se nam je zdelo vse, kar je zapeto v angleškem jeziku, nekako bolj frajersko in imenitno od istih vsebin, zapetih v slovenščini. Razumljivo, saj je angleščina izvorni jezik moderne zabavne glasbe. Ampak to vseeno ni glavni razlog za to, da danes – še posebej – mladi slovenski bendi nosijo angleška imena in pojejo svoje pesmi v angleščini. Po moje gre za zelo specifičen način izražanja v nematernem jeziku, ki ti daje neko novo vrsto svobode. Le-ta ti spet daje neki nov pogum, neko drugačno drznost, s katero imaš v izražanju v maternem jeziku – jaz sem jo poimenoval – zadrego prve osebe ednine. Gre za hecen občutek, da v sebi napraviš še en jaz, ki z uporabo drugega jezika nima tistih zadreg, ki jih nosiš v značaju svojega pravega, prvega jaza. Še posebej če si sposoben na tak način sam ustvariti avtorsko delo. V mojem primeru besedilo za pesem v angleščini, hrvaščini ali francoščini.
Takrat naenkrat odkriješ, da, če lahko zelo karikiram, ti ni noben problem zapeti I love you, zelo težko pa bi pel Ljubim te in se ob tem ne počutil na neki način razgaljenega. Govorim o pisani paleti različnih čustev in čustvovanj, ki nas v maternem jeziku razgaljajo bolj, kot si sami želimo ali dovolimo.
Zato v prepevanju lastnih skladb v angleščini ali hrvaščini ne gre samo za komercialno pojasnjeno in upravičeno uporabo žanrskega jezika, ampak, prepričan sem, tudi za nastopanje pod varnim dežnikom lastnega novega, drugega jaza, ki ga prinaša tuj jezik.
Res se bere zapleteno, ampak v resnici ni. Še posebej ne, ko pojem pesmi svojih kolegov. To počnem iz občudovanja in zaradi zelo intenzivnega poosebljanja s čustvenim nabojem posameznih pesmi, za katere si pravzaprav želim, da bi bile moje.
Pravzaprav so tudi moje, takrat, ko jih pojem. S svojo interpretacijo jim dajem neko novo življenje, barvo, sporočilo, ki ga prej niso imele. In če ob tem zgradim še kakšen most čez meje, ki so nam jih postavile zadnje vojne, sem še posebej zadovoljen.
Zato tako rad hodim po stopinjah nežnega spomina. Poskusite še vi. Tam boste srečali veliko sorodnih duš.
