Biotehniška fakulteta in denacionalizacija posestva Krumperk

Petdeset let dejavnosti biotehniške fakultete na lokaciji Krumperk

Prve nepremičnine na območju grajskega kompleksa Krumperk je biotehniška fakulteta pridobila v upravljanje v začetku 70. let od občine Domžale, druge pa odkupila od takratne Emone, katere naslednica je gospodarska družba Agroemona. Za ta nakup razpolagamo z vso dokumentacijo.

Z dograditvijo obstoječih objektov (hleva za konje in preureditvijo govejih hlevov v perutninske) smo do konca 80. let oblikovali infrastrukturo, ki služi delovanju fakultete pri izvedbi visokošolskih programov, raziskovalnih programov in projektov ter pri izvedbi javnih nalog na področju selekcije domačih živali, pomemben pa je bil tudi prispevek fakultete k razvoju konjeniške dejavnosti v Sloveniji. Dejavnosti na tej lokaciji so bile združene v enoto oddelka za zootehniko biotehniške fakultete, poimenovano Pedagoško raziskovalni center (PRC) Krumperk. O tem obstajajo pisna in slikovna gradiva in to lahko potrdijo tudi številni pričevalci.

V procesu denacionalizacije, ki je sledila, je bila biotehniška fakulteta leta 1992 soočena z zahtevkom denacionalizacijskega upravičenca za vračilo celotnega kompleksa gradu Krumperk v naravi. V skladu z 19. členom zakona o denacionalizaciji (ZDen) so iz teh postopkov izvzeti objekti, ki služijo namenu vzgoje in izobraževanja. Po posvetovanju s takratnimi državnimi organi in pravniki ter na podlagi notranje razprave je bilo jasno, da spadamo v to kategorijo in da smo celo dolžni spoštovati zakonodajo, zaščititi javni interes in tudi svoja vlaganja. Dejstvo je, da takrat nismo imeli in da tudi danes nimamo nadomestnih lokacij, niti zadostnih sredstev, ki bi omogočila premik na drugo lokacijo. Ne glede na moralno upravičene interese upravičenca smo bili prisiljeni in želimo nadaljevati z dejavnostjo na tem območju, dokler se pravni postopki ne končajo. Žal zaradi neurejene situacije izgubljamo možnost za normalno delovanje, ker zaradi zakonskih omejitev ne moremo infrastrukturno razvijati dejavnosti, vsi postopki so precejšnje finančno in časovno breme za sodelavce in oddelek za zootehniko.

Izvajamo vzgojno-izobraževalno delo, po zakonu izločeno iz denacionalizacije

Glavni razlog za to, da postopek še ni končan, je namreč v tem, da upravni organ kljub našim večkratnim predlogom neutemeljeno sploh še ni vsebinsko obravnaval ugovorov Univerze v Ljubljani (UL) oziroma njene članice biotehniške fakultete glede ovir za vračilo nepremičnin v naravi zaradi opravljanja dejavnosti vzgoje in izobraževanja v smislu 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen oziroma je dejstva v zvezi s temi ugovori upravni organ ugotavljal brez ustrezne strokovne podlage, torej brez postavitve izvedenca ustrezne stroke. Vsi dokumenti, ki pričajo o izvajanju naše dejavnosti, urniki, izvedbeni načrti predmetov, diplomske naloge, poročila ministrstvu za kmetijstvo – kot da ne obstajajo. Na ministrstvu za kulturo, ki odloča o denacionalizaciji nepremičnin, ki so razglašene za kulturni spomenik ali naravno znamenitost, tako trenutno ponovno teče postopek, v katerem bo moralo ministrstvo upoštevati navodila Upravnega sodišča RS iz sodbe opr. št. I U 1180/2013-29 z dne 17. 6. 2014 in med drugim ugotoviti dejanski obseg vzgojno-izobraževalne dejavnosti v nepremičninah, ki so predmet postopka, oziroma vsebinsko presoditi ugovore glede vrnitve nepremičnin v naravi v skladu z 19. členom ZDen.

O tem, ali ministrstvo za kulturo morda sledi nekim drugim interesom, in ne črki zakona, lahko samo ugibamo, dejstvo je, da doslej še ni preverilo bistvenega, to je naše dejavnosti na Krumperku. Morda zato ne, ker je to nesporno? V postopku glede preostalih nepremičnin, ki ga vodi UE Domžale, trenutno poteka upravni spor. Oba postopka bi kazalo po načelih racionalnosti in enotnosti vprašanj združiti in pospešiti postopke do zaključka.

Pestrost dejavnosti na Krumperku

V teh postopkih in tudi zapisih v medijih smo se znašli v absurdnem položaju opravičevanja izvajanja svoje lastne dejavnosti na tej lokaciji. Nasprotna stran namreč, da bi se izognila 19. členu ZDen, trdi, da na Krumperku fakulteta izvaja pridobitno dejavnost, da ti objekti niso uradno zavedeni kot lokacije za izvedbo pedagoškega dela, da ne govorimo o tem, da smo se leta borili za to, da smo sploh stranka v postopku. Z vsemi pravnimi sredstvi se pogosto onemogoča dejavnost, iz navedenih razlogov smo občasno tudi tarča poskusov javne diskreditacije.

Kaj torej biotehniška fakulteta izvaja v PRC Krumperk? Imamo precej pester program aktivnosti. Dolgo časa sta bila na lokaciji ključna konjereja in perutninarstvo, kasneje, ob spremembi okoljevarstvene zakonodaje in trendov v živinoreji na področju govedoreje, pa smo na površinah, najetih od sklada kmetijskih zemljišč, začeli s pašo goveda iz naših matičnih čred krav dojilj v času rastne sezone. O uspešnem izvajanju visokošolskih in univerzitetnih pedagoških programov v preteklih desetletjih najlažje sodimo po številu študentov, ki vsako leto pridobivajo praktična znanja na PRC Krumperk pri predmetih s področja konjereje in konjeništva, perutninarstva in govedoreje, vezana na široko področje rej in etologije domačih živali, zdravstvenega varstva domačih živali, športa, kot tudi ekonomike in upravljanja na različnih prvostopenjskih in drugostopenjskih visokošolskih programih. Študentje poleg praktičnih vaj pri teh predmetih opravljajo tudi prakso in pišejo diplomske ter magistrske naloge o razvojnih vprašanjih, ki jih proučujemo z rejo živali na tej lokaciji.

Naša dejavnost pomembno presega fakultetne okvire, saj pri predmetih s področja konjeništva in konjereje sodelujejo tudi veterinarska fakulteta, fakulteta za šport, zdravstvena fakulteta s svojimi mentorji, poleg tega pa prek vključevanja v izbirne predmete tudi študentje številnih drugih članic Univerze v Ljubljani. Najlepši dokaz pomena konjerejskega dela PRC je vsakoletna prireditev Lipicanci na Univerzi, kjer študentje predstavijo svoje jahalne veščine in aktivnosti, dogodek pa postaja vse odmevnejši tudi pri okoliškem prebivalstvu. Na prireditvi redno sodelujejo tudi jahači Kobilarne Lipica in s tem demonstrirajo povezanost delovanja kobilarne in PRC Krumperk.

Konjerejski del ima, zato da bi lahko obstal, precej široko paleto aktivnosti, ki pa so vse povezane s temeljnim pedagoškim in raziskovalnim poslanstvom. V enem od Dnevnikovih zapisov so bile predstavljene aktivnosti za otroke in mladino, češ da gre za pridobitniško dejavnost. Dejstvo pa je seveda precej drugačno, temeljni namen je širitev kompetenc sodelujočih, ki so večinoma študentje, obenem pa tudi pridobitev dodatnih sredstev, da se lahko vzdržuje čreda konj, potrebna za izvedbo pedagoških in raziskovalnih aktivnosti, kot tudi aktivnosti, povezanih z delovanjem študentske skupine jahačev – promocijske skupine. Žal javna sredstva za to ne zadoščajo, potrebe po tovrstnih aktivnostih pa so iz leta v leto večje.

PRC Krumperk ima tudi pomembno vlogo kot selekcijsko središče (pravzaprav edino) za selekcijo kokoši v Sloveniji. Osrednji poudarek je na selekciji kokoši za domačo rejo (avtohtone in tradicionalne pasme), ki jo izvajamo v okviru selekcijskega programa, ki ga financira resorno kmetijsko ministrstvo. Navedbe v zapisih, da prodajamo jajca in enodnevne piščance in da imamo preveč živali za pedagoški proces, torej naj bi šlo za komercialno dejavnost, kažejo na zlonamerno interpretacijo dejstev in popolno nepoznavanje strokovnega in selekcijskega dela. Selekcijski postopki so namreč bistveno bolj zahtevni kot komercialna reja in ta dodatni vložek pokrivajo sredstva, ki jih dobimo od države, financerja selekcijskega programa. Produkti selekcijskega dela pa imajo tako pri nas kot povsod po svetu svojo tržno ceno, ki jo plača kupec. Ne poznamo nobenega selekcijskega programa na svetu, kjer bi končne produkte delili zastonj, da jim ne bi kdo očital, da gre za tržno dejavnost!

Biotehniška fakulteta je ves čas, tudi v omejenih možnostih, ki jih ponuja zakonodaja, upravljala s centrom kot dober lastnik in zagotavljala njegovo delovanje ter izvajanje nalog nacionalnega programa izobraževanja in selekcije domačih živali. V tem času smo vlagali v ohranjanje funkcije pašnih površin z vzdrževanjem melioracijske infrastrukture, zagotavljali redno obdelanost površin, v sodelovanju z lokalno skupnostjo pa tudi pomagali pri preprečevanju poplav sosednjih pozidanih območij.

V času, ko center prek raznovrstnih dejavnosti, ki jih izvaja fakulteta, doživlja boljše čase in se prek prireditev tudi vse bolj povezuje z lokalno skupnostjo, težko sprejmemo očitke o neizvajanju naše primarne dejavnosti in očitke o komercializaciji naših aktivnosti, posebej s strani, ki vztrajno onemogoča vsakršen, tudi nujen vzdrževalni poseg.

Zavajanje glede lastništva zemljišč

Posebno, bolj pravniško utemeljeno pojasnilo pa zahtevajo nekatere trditve v članku z naslovom Krumperk: ena parcela in dva lastnika – kdo je pravi?, objavljenem v Dnevniku 31. 12. 2016, torej trditve o tem, kdo je lastnik nepremičnin na posestvu Krumperk.

Res je, da so nepremičnine, ki so bile kot družbena lastnina v uporabi biotehniške fakultete, na podlagi zakona o zavodih (najprej) prešle v last Republike Slovenije, vendar pa so se kasneje na podlagi zakona o visokem šolstvu in odloka o preoblikovanju Univerze v Ljubljani te nepremičnine prenesle na Univerzo v Ljubljani. Na tej podlagi je bila Univerza v Ljubljani tudi vpisana kot zemljiškoknjižna lastnica nekaterih zemljišč na posestvu Krumperk, pri drugih nepremičninah pa prenos lastništva na Univerzo v Ljubljani ni bil urejen, in sicer zato, ker ZDen (v 88. členu) določa, da z uveljavitvijo tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih se vodi postopek denacionalizacije. Razlog za to, da lastništvo nekaterih nepremičnin še ni urejeno, da je torej kot lastnica nepremičnin še vedno vpisana Republika Slovenija in s temi nepremičninami v njenem imenu upravlja sklad kmetijskih zemljišč, ki jih brezplačno oddaja v najem UL, biotehniški fakulteti, je torej zgolj v tem, da Republika Slovenija in Univerza v Ljubljani tega nista mogli urediti zaradi spoštovanja določb ZDen, ki prepovedujejo razpolaganje s premoženjem, glede katerega se vodi postopek denacionalizacije, nikakor pa ne držijo navedbe pravnih zastopnikov upravičenca, da Univerza v Ljubljani ni lastnik nobene parcele oziroma nepremičnine.

Ne glede na zgoraj opisano dejansko stanje glede lastništva nepremičnin na posestvu Krumperk pa je Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani na posameznih nepremičninah legalno, z gradbenimi dovoljenji, odločbami in potrdili, zgradila oziroma obnovila objekte ter s tem pridobila tudi lastninsko pravico na teh nepremičninah, kar pomeni, da je bila UL v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS v sodbi X Ips 1828/2006 tudi na tej podlagi v času odločanja o denacionalizaciji dejanska lastnica teh nepremičnin, navedeno pa pomeni tudi, da teh nepremičnin v skladu s 3. odstavkom 16. člena ZDen ni mogoče vrniti upravičencu.

Pri vsem tem pa je treba dodati, da vprašanje, kdo je oziroma bi moral biti lastnik nepremičnin na posestvu Krumperk, ni bistveno za odločitev o denacionalizacijskem zahtevku. Dejstvo je namreč, da biotehniška fakulteta nepremičnine uporablja (in jih je uporabljala že v času uveljavitve ZDen) za izvajanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja ter da teh nepremičnin ni mogoče brez nesorazmernih stroškov nadomestiti z drugimi, kar pa je popolnoma neodvisno od tega, ali je lastnik teh nepremičnin Univerza v Ljubljani ali Republika Slovenija. Prav tako vprašanje lastništva ne vpliva na druge okoliščine, ki so pomembne za odločitev o zahtevku, to je na primer vprašanje vlaganj v nepremičnine, pozidanosti nepremičnin in drugo.

Krumperk – slaba simbolna zgodba denacionalizacije

Naj za konec navedemo, da 25 let denacionalizacijskih postopkov glede vračanja zemljišč na lokaciji Krumperk ni pozitivna zgodba. Koliko izgubljenih let in nerealnih pričakovanj upravičencev, da bo javna institucija sama od sebe, v bistvu protizakonito in v svojo škodo, prenehala z dejavnostjo in si iskala drugo lokacijo. Koliko je bilo v tem času porabljenih sredstev za vodenje sodnih postopkov, izgubljenih priložnosti za posodobitev infrastrukture in izgubljenih ur visokošolskih sodelavcev, da bi zgolj ohranili akademsko dejavnost, ki jo nekdo negira zato, da bi s pravnimi sredstvi in lobiranjem zavrl dejavnost nacionalnega pomena in pridobil svoje nekdanje premoženje nazaj v naravi, pri čemer pa ni pripravljen poplačati vlaganj, ki so omogočila, da nepremičnine še vedno stojijo.

Ta zgodba govori tudi o nepremišljenosti zakonodajalca, ki je pravno sicer zaščitil javni interes, obenem pa omogočil toliko pravne praznine, ki pristojnim omogoča, da ne odločajo po črki zakona in tudi ne dovolj hitro. Mora res vse skupaj iti še do vrhovnih in evropskih sodišč, v nadaljnja leta pravdanja?