Bodo milenijci res prva generacija, ki bo revnejša od svojih staršev?

Iz rasti v stagnacijo dohodkov

McKinseyjevi raziskovalci v leta 2016 objavljeni raziskavi ugotavljajo, da je kar dve tretjini gospodinjstev v 25 razvitih ekonomijah med letoma 2005 in 2014 imelo enake ali pa celo nižje dohodke kot generacija pred njimi. To pomeni, da kar okoli 580 milijonov ljudi v celem desetletju ni bilo deležno nikakršnega zvišanja dohodkov. V obdobju med letoma 1993 in 2005 je bilo takšnih gospodinjstev le dva odstotka oziroma manj kot deset milijonov ljudi. Podatki veljajo za tržne dohodke, torej dohodke pred plačilom davkov in socialnih prispevkov. Če upoštevamo učinke prerazporejanja dohodkov, se slika precej izboljša – dohodkovna stagnacija ali padec sta po ukrepih socialne države prizadela »le« četrtino vseh gospodinjstev. Države so s socialnimi politikami negativno sliko torej nekoliko popravile, nekatere, kot na primer Švedska, celo toliko, da so se dohodki zvišali praktično vsem gospodinjstvom.

A to ne izbriše splošne pesimistične slike dogajanja na trgu dela, še posebej ne za mlajše generacije. Mlajše generacije, še posebej mladi z nižjo izobrazbo, so med letoma 2005 in 2014 potegnile najkrajši konec. Milenijci, torej tista generacija, ki se je rodila nekje med začetkom 80. let prejšnjega stoletja in poznimi 90. leti in ki je zdaj v delovno najbolj produktivnih letih, bi utegnila biti prva generacija po drugi svetovni vojni, ki ji bo šlo slabše kot generaciji njihovih staršev, je glavno sporočilo raziskave. Res je, da je dohodkovna slika slaba predvsem zaradi globoke ekonomsko-finančne krize, ki je razvit zahodni svet zajela leta 2008, in počasnega ter šibkega okrevanja, vendar pa to ni edini dejavnik, zaradi katerega so dohodki 70 odstotkov gospodinjstev v zadnjem desetletju in pol stagnirali.

V razvitih ekonomijah se je že mnogo let pred krizo začel kazati fenomen padanja deleža plač v bruto družbenem proizvodu (BDP), ki je predvsem posledica zaostajanja rasti plač za rastjo produktivnosti dela. Po podatkih OECD se je delež plač v BDP v skupini devetih razvitih držav (podrobne podatke lahko najdete v poročilu o deležu dela v G20 iz leta 2015) od vrhunca sredi 70. let prejšnjega stoletja do danes znižal za okoli 10 odstotnih točk. In ta fenomen ni omejen zgolj na razvite države – delež plač v BDP se je v tem obdobju nekoliko znižal tudi na Kitajskem. Kako veliko neskladje je nastalo med rastjo produktivnosti in rastjo realnih plač, kaže podatek, da je produktivnost dela v zadnjih treh, štirih desetletjih v ZDA rast realnih plač presegala kar za dvakrat. Trend je opazen tudi v drugih razvitih ekonomijah in se po kratkem medkriznem obratu po podatkih OECD nadaljuje tudi v letih po krizi.

Ekonomisti se sprašujejo, ali je razlog za to v vse manj delovno intenzivnih panogah, ali pa delež prihodkov, ki je namenjen delu, upada v vseh panogah. Velik del raziskav o tej temi kaže, da prihodki dela padajo v večini panog na splošno, in ne zaradi strukturnih premikov v bolj kapitalsko intenzivne dejavnosti. Na vprašanje, zakaj se to dogaja, pa ima vsak svoj odgovor. Tipični »krivci« so tehnološki napredek, globalizacija, finančni trgi, padajoča pogajalska moč delojemalcev in vse bolj fleksibilen trg dela. Ne glede na ta odprta vprašanja se učinki kažejo v povečevanju dohodkovne neenakosti. Na eni strani se povečuje pritisk na nižanje plač tistih v nižjih dohodkovnih razredih, na drugi strani pa zaradi večje koncentracije prihodkov iz kapitala še dodatno naraščajo prihodki tistih na vrhu dohodkovne piramide.

Dohodki so že padali, a nikoli tako obsežno

Da ne moremo le zamahniti z roko in reči, da bodo plače okrevale z rastjo BDP, nakazujejo podatki za zadnjih nekaj let. Medtem ko je BDP v marsikateri državi že presegel predkrizno raven, plače še vedno stagnirajo. Po zadnji večji ekonomski krizi so plače okrevale precej hitreje. Kot opozarjajo avtorji z McKinsey Global Institute, so dohodki gospodinjstev več let stagnirali ali celo padali v času velike depresije v 30. letih prejšnjega stoletja in v času stagflacije v 70. letih prejšnjega stoletja, a danes, v nasprotju s takratnim stanjem, stagnacija zajema tolikšen del gospodinjstev, kot še nikoli prej.

V ozadju je tako najbrž precej več kot le globoka kriza in počasno okrevanje. Opraviti imamo z globljimi strukturnimi spremembami. Poleg že omenjenega padanja deleža plač v BDP so tu še slaba demografska slika (nizka rodnost in staranje prebivalstva), večanje dohodkovne neenakosti, avtomatizacija proizvodnje, širjenje nestandardnih oblik dela, neprimerne davčne politike itd.

Je generacija milenijcev torej res izgubljena generacija, ali pa še obstaja upanje, da se bo trend obrnil? Dr. Maša Filipovič Hrast z ljubljanske fakultete za družbene vede meni, da se ne soočamo »le« z ekonomsko krizo, temveč s precej globljimi problemi. »Gospodarska kriza je na področje sistemov socialne varnosti prinesla pomembne spremembe. Različni avtorji govorijo o večanju individualizacije tveganj in manjši vlogi države blaginje. Tu ne gre za le aktualne posledice krize, ampak za širše posledice tudi demografskih sprememb, globalizacije. Ker se v mnogih sistemih socialna varnost precej veže na udeležbo na trgu dela, je ravno za mlade to najbolj problematično. Glede na to, da so sistemi večinoma naravnani na zagotavljanje varnosti v razmerah stabilne in polne zaposlenosti, pomeni to za mlade, ki pogosto nimajo takih oblik zaposlitve, manjšo stopnjo varnosti,« na problem nestandardnih oblik »zaposlitev«, ki so se v zadnjem desetletju in pol močno razširile, tudi v Sloveniji, opozarja dr. Filipovič-Hrastova.

Enako ugotavljajo McKinseyjevi raziskovalci. Nestandardne oblike dela (delo s polovičnim delovnim časom, začasno delo, v Sloveniji na primer s.p.-izacija delovnih mest itd.) so najpogostejši način »zaposlovanja« mladih iskalcev zaposlitve, kar je še dodatno poslabšalo že tako neprijazne razmere na trgu dela za mlade generacije v zadnjih dveh desetletjih. Delež nestandardnih oblik »zaposlitve« med vsemi zaposlitvami vztrajno narašča. Čeprav nestandardne oblike dela na eni strani povečujejo delovno aktivnost in tako omogočajo dohodke tistim, ki bi sicer ostali zunaj trga dela, na drugi strani omogočajo nižje dohodke, pogosto pa tudi ne vključujejo socialnih zavarovanj in drugih pravic, ki jih zagotavlja zaposlitev za nedoločen čas. Na primer, ena od posledic uvedbe malega dela v Nemčiji v začetku tega tisočletja je tudi povečanje deleža zaposlenih, ki živijo pod pragom revščine.

Čeprav je McKinseyjevim raziskovalcem dovolj natančne podatke uspelo zbrati le za tri države (Italijo, Francijo in ZDA), so ti pokazali, da so se dohodki mladih z nižjo izobrazbo med letoma 2002 in 2012 znižali v prav vseh treh državah. Ti mladi so bili od svojih bolj izobraženih vrstnikov na slabšem tako zaradi padanja števila delovnih ur kot zaradi padanja urne postavke, medtem ko se je pri bolj izobraženih mladih krčilo le število delovnih ur. Kriza leta 2008 je sicer že pred tem zaznaven negativen dohodkovni trend za mlade le še poslabšala.

Črnogledost ali realnost?

Če se bo trend nadaljeval, kar ob skromnem ekonomskem okrevanju po krizi, še vedno stagnirajočih plačah, padajočem deležu plač v BDP in staranju prebivalstva ni tako nemogoče, se bo po napovedih McKinseyjevih raziskovalcev do leta 2025 delež gospodinjstev s stagnirajočimi dohodki lahko še povečal; s sedanjih 70 na 80 odstotkov. Generacija milenijcev bi tako dejansko lahko bila izgubljena, saj bi večino svojih najbolj delovno produktivnih let preživela v obdobju dohodkovne stagnacije.

Dr. Miroljub Ignjatovič s fakultete za družbene vede meni, da je glavni krivec za slabše zaposlitvene možnosti mladih generacij kriza iz leta 2008. Z okrevanjem se bodo zaposlitvene možnosti povečale. Tudi v Sloveniji. Vendar pa, kot opozarja, to še zdaleč ni edini razlog za slabo zaposlitveno sliko mladih v Sloveniji. »Pomemben dejavnik je razvitost slovenskega gospodarstva. Ta namreč ne omogoča zaposlovanja celotne populacije visoko izobraženih mladih iskalcev zaposlitve. Od sredine 90. let prejšnjega stoletja je država načrtno in eksplicitno promovirala večji prehod kohort mladih v terciarno izobraževanje, gospodarstvo pa ne zmore ustvariti dovolj visoko zahtevnih delovnih mest, ki bi posrkala vse tiste mlade diplomante, ki so v zadnjih 15 letih končali študij (ne glede na smer študija). Zato so ti prisiljeni znajti se po svoje ali pa sprejeti nizko plačana dela oziroma podaljševati študij in delati prek študentske napotnice,« v zvezi s strukturnimi problemi zaposlovanja mladih poudarja dr. Ignjatovič.

Neskladje med potrebami gospodarstva in izobrazbeno strukturo iskalcev zaposlitve kot enega od razlogov za slabo dohodkovno sliko v razvitih državah navajajo tudi v McKinseyjevem poročilu. A če je v Sloveniji pogosto problem previsoka izobrazba neustrezne smeri, je na splošno pogosteje problematična prenizka izobrazba. Vzrok za to je na eni strani selitev delovno intenzivnih delovnih mest v cenejše države, na drugi strani pa pospešena avtomatizacija v industriji. Do leta 2025 bi lahko avtomatizacija izpodrinila okoli 130 milijonov delovnih mest po svetu, ocenjuje McKinseyevo poročilo. Če zaupamo preteklim izkušnjam, se robotizacije ni treba bati, saj je tehnološki napredek doslej ustvarjal več delovnih mest, kot pa jih je ukinil. Problem je seveda dolžina in bolečina prilagajanja tehnološkim spremembam. Ameriški volilec je svoje mnenje že povedal.

Dr. Ignjatovič opozarja, da je eden večjih problemov, ki pa je globalen in ga je mogoče zaznati že od 80. let prejšnjega stoletja, ta, da se socialni državi, kot jo poznamo, ne uspe dovolj hitro in ustrezno odzivati na fleksibilizacijo trga dela. »Težava je v tem, da nove oblike zaposlovanja in dela, različne oblike pogodb in nove oblike ekonomij, predvsem tako imenovana delitvena ekonomija, ne omogočajo socialne varnosti, ki je v mnogih državah (tudi pri nas) še vedno vezana na bolj 'klasične' oblike zaposlitve in dela,« pravi naš sogovornik.

Smo morebiti na pragu ekonomske (r)evolucije, ki je generacijo milenijcev ujela nepripravljeno, nove generacije pa bodo delitveno ekonomijo in nestandardne oblike »zaposlitev« razumele kot edine »običajne«? Je generacija milenijcev tista, ki bo zgolj po naključju potegnila krajši konec? »Osebno nisem naklonjen tako zelo posplošenim sodbam, kot je sodba o izgubljeni generaciji. Velika kriza nedvomno zelo vpliva na kratkoročne in srednjeročne primerjave. Vendar ne smemo spregledati vrste dejavnikov, ki delujejo v nasprotni smeri. Splošna raven razvitosti je danes precej višja kot pred več desetletji, mladi so neprimerno bolj izobraženi, na voljo imajo mnoge čudovite tehnologije, o katerih so prejšnje generacije in rodovi samo sanjali ali pa še to ne. Bolj izobraženi pa se lažje in učinkoviteje prilagajajo neprestanim spremembam v družbi. Trg dela se nedvomno spreminja. Mlade čakajo v prihodnjih letih še večje in še hitrejše spremembe, ki se jim bo treba stalno prilagajati. Ne moremo pa izključiti tudi tega, da bi kakšni kohorti lahko bilo v nekem obdobju slabše kot njihovim staršem, še posebej ob večjih političnih in ekonomskih krizah, ki jih ne moremo odmisliti. Vendar koliko slabše, da bi lahko govorili o izgubljeni generaciji?« glede zgodbe o izgubljeni generaciji podvomi dr. Janez Malačič z ljubljanske ekonomske fakultete.

V črnoglede napovedi dr. Malačič ne verjame. Pravi, da delež plač v BDP pada že kakšna tri, štiri desetletja in da se bo trend prej ali slej ustavil. »Res pa je, da se bo za to treba tudi boriti in družbenopolitično bolj angažirati. Namesto tega pa pri mladih vidimo veliko pasivnosti. Iluzija, da bi morali starši poskrbeti za svoje otroke ali celo stari starši za vnuke, bi otrokom in vnukom najbolj škodila. Zase bodo morali poskrbeti sami in pri tem pokazati čim več zavzetosti, ustvarjalnosti in domiselnosti,« pove in doda, da sam vendarle ne dvomi o današnjih mladih, ki se bodo po njegovem mnenju dobro znašli v novi vlogi.

Ker ekonomske napovedi ne dajejo slutiti, da se bodo trendi v gospodarski rasti, povečevanju zaposlenosti, demografiji… srednjeročno bistveno obrnili in bodo drugačni od trenda zadnjih let, bi se napoved McKinseyjevih raziskovalcev o še obsežnejši stagnaciji dohodkov lahko uresničila. Kristalne krogle seveda nimamo, a v ekonomijah razvitega zahodnega sveta že vrsto let zaznavajo nizke stopnje rasti, še posebej nizke pa po krizi. Prispevek rasti BDP k rasti medianskega dohodka gospodinjstev se je po krizi v primerjavi s predkriznim obdobje skrčil kar za štirikrat in še te pluse so izničili negativni demografski trendi ter spremembe na trgu dela. Če se nič ne bo spremenilo, bodo morale države razvitega zahodnega sveta v obdobju do leta 2025 neto socialne transferje gospodinjstvom povečati za 15 do 20 odstotkov, ocenjujejo v McKinseyjevem poročilu. Le tako se bodo izognile padanju razpoložljivega dohodka. V časih visokih javnih dolgov pa ima le malokatera država prostor za takšen manever, kar napeljuje k zaključku, da bo rešitve treba iskati drugje.