Vmes so mariborski občinski veljaki in župan Andrej Fištravec od MNZ javno zahtevali informacije o tem, kdo živi v teh stanovanjih. Predlagali so spremembo zakonodaje, ki varuje zasebnost. Sklicujejo se, kajpak, na varnost. Toda, čigava varnost je ogrožena? Če je kdo bral odzive (in pozive) na družbenih omrežjih zoper begunce, ga je obšla zla slutnja.
To je Evropa že nekje videla.
V začetku tridesetih let 20. stoletja, ko je nemški kancler Adolf Hitler uvajal prenovljeno zakonodajo, so se na nekaterih hišah začele pojavljati oznake. »Jud!« Ali pa: »Ne kupujte v judovskih trgovinah! Kupujte nemško!« Po mestih so hodile skupine, ki so na izložbe in pročelja stavb risale Davidove zvezde. Je bilo to svobodno javno izražanje navdahnjenih Nemcev, ki so sporočali svoje mnenje? Morda so čutili civilnodružbeno in državljansko dolžnost: Judje so že od nekdaj veljali za škodljive in nevarne, kot posamezniki in kot skupnost. Nemci so z grafiti drug drugega opozarjali, kje ta nevarnost preži… Vprašanje stoletja je, koliko tistih, ki so risali zvezde in grafite, je deset let kasneje, ko se je iz dimnikov v Auschwitzu valil težek črn dim, sprevidelo, kaj so pomagali povzročiti.
Kasneje je šlo vse hitreje. Leta 1992 so v Bosni na muslimanske in hrvaške hiše obešali bele zastave. Skoraj istočasno so odprla vrata taborišča Omarska, Keraterm in Trnopolje. Napolnili so jih z ljudmi iz belo označenih hiš.
Označevanje domov »tujcev« je lahko videti povsem praktičen ukrep. Da vemo, kdo je kje. O banalnosti zla je pisala Hannah Arendt. Tako se je denimo pred letom dni v Angliji izkazalo, da ima nenavadno veliko število stanovanj, v katerih živijo prosilci za azil, rdeča vrata. Stanovanja so bila v lasti zasebnega podjetja, ki je imelo z državo sklenjeno pogodbo za nastanitev beguncev. Menda je bila rdeča značilna barva podjetja. A v triindevetdesetih odstotkih »rdečih« stanovanj, ki so jih novinarji obiskali, so živeli begunci. Ti so pred rdečimi vrati našli »pozdrave« sosedov – pasje iztrebke, razbita jajca, kamenje in simbole neonacistične Nacionalne fronte. V enem od stanovanj so begunci, da bi se zaščitili, vrata celo prebarvali v belo. Pa jih je podjetje takoj prebarvalo nazaj.
Zgodovina je morda matematični niz neodvisnih dogodkov, ki so morda zgolj kasneje videti kot vzročno-posledični. Vendar takšna interpretacija ni zelo verjetna. Preveč ljudi je umrlo nasilne smrti, da bi bilo vse le naključje. Če zgodovine ne interpretiramo »po človeškem merilu«, pa tudi strahu, ki se plazi med ljudmi, ne znamo razložiti.
Strah pred tujci – tistimi, ki po naši percepciji ne spadajo v okolje, ki ga imamo za »naše« in v katerem se počutimo varno – je antropološki koncept. Ljudem ga ne kaže zameriti. Do skrajnosti pa ga potencira populistični oportunizem, ki gradi na nevarnem silogizmu: migrant je izvedel teroristični napad – begunci so migranti – begunci so smrtno nevarni. Podoben je naslednji: pilot je letalo s sto petdesetimi potniki strmoglavil v francoske Alpe – pilot je bil Nemec – nemški piloti so smrtno nevarni. In res: v Nemčiji je statistično bolj verjetno, da vas bo ubil nemški pilot, kot da vas bo ubil begunec! V malo širši perspektivi – od druge svetovne vojne sem – to velja tudi za nemške pilote in Slovence.
S strahom, ki se ga ni mogoče otresti, je treba znati živeti. Pijani vozniki na slovenskih cestah na leto v povprečju ubijejo okrog trideset ljudi. V Evropski uniji pijanci na cesti ubijejo tri tisoč ljudi. Če strahu ne kontroliramo z racionalnim preračunom, preraste v paniko.
Pozivi v Mariboru in v drugih slovenskih mestih, da je treba vedeti vse o vselitvi beguncev v zasebna stanovanja (to je tistih, ki jih je, če že kdo hoče, država temeljito »varnostno« preverila, preden jim je dala status begunca), so sindrom Foucaultevega panoptizma. Družba, ki nadzoruje samo sebe, je našla nov objekt opazovanja. Težava pa je v tem, da je oblast, ki je bila iniciator nadzora, izgubila monopol nad nadzorom. Če so v nacistični Nemčiji ljudje še imeli veselje do tega, da so domnevne odklonske pojave (danes bi rekli: begunce) prijavljali gestapu, bi ljudje danes radi, da oblast poroča nam.
Ta odnos je tragičen. Država s svojim obratom v ksenofobijo seje strah, potem pa mora varovati normalnost. »Naselitev (beguncev) ni bila organizirana s strani MNZ,« je Mariborčanom pisal državni sekretar z MNZ Boštjan Šefic. »Stanovanje so najeli sami s pomočjo nevladnih organizacij, zato vaša zahteva (po poročanju občini o stanovanjih beguncev, op. p.) presega pristojnost ministrstva, saj le-to ne more posegati v pogodbeni odnos med lastnikom stanovanja in najemniki. Lastnik lahko prosto razpolaga s svojo nepremičnino, kar je njegova pravica, zagotovljena z ustavo. Zato vas prosimo, da skušate pomiriti strasti v vaši občini in pozvati prebivalce k strpnosti in sodelovanju. Obenem ocenjujemo, da javno izpostavljanje oseb z mednarodno zaščito in navajanje nekaterih osebnih podatkov ni primerno, saj to lahko oteži njihovo integracijo v našo družbo.«
Zgodovinski paradoks, v katerem mora država miriti družbeni samonadzor, namesto da bi družba nadzorovala oblast, je silovit. Foucaulteva prerokba postaja večja od resničnosti. Maribor pa ni edini kraj, kjer se pojavljajo »označena« stanovanja in zametki pogromov. Čas se vrti nazaj.
