Janez Koželj, podžupan Ljubljane: Pokazali so mi modele za ljubljanski tramvaj

Ko govori o državi in njeni nesposobnosti, da bi izpeljala vsaj najmanjši projekt, mu človek kar verjame, ko pa spregovori o vseh načrtih, ki jih sanja za Ljubljano, se vseeno začno porajati dvomi o njegovi napovedi. Vprašanje, kdo bo Koželjev naslednik, je vsaj tako intrigantno kot vprašanje, kdo bo nekoč nasledil Jankovića.

Gotovo je to prenova mestnega središča. S tem smo sprožili proces, ki ima okoljske, socialne in gospodarske učinke. Naenkrat so ljudje ugotovili, da je mesto njihovo. Spremenila se je mentaliteta. Ljudje so bolj sproščeni, več komunicirajo med sabo. Ležijo na travi in tam berejo knjige, počnejo stvari, ki so jih prej lahko videli samo v angleških parkih.

Tudi zaradi prenove mestnega središča smo postali zelena prestolnica Evrope, kar je spet imelo izjemen učinek. Po ocenah strokovnjakov je bilo, recimo, samo pojavljanje Ljubljane v svetovnih medijih vredno več kot deset milijonov evrov. Ta naziv ima tudi vpliv na investitorje, ki se zdaj bolj zanimajo za naložbe v Ljubljani. Tudi preureditev osrednjega dela Slovenske ceste je rezultat tega projekta. Zdaj ta predstavlja skupen prostor, kjer se ljudje med seboj spoštujejo, kar je zelo neslovensko.

Tudi mene skrbi ta problem. Mi smo javne prostore v mestnem središču preuredili predvsem za meščane. Prostori, ki so bili prej zasedeni z avtomobili, so bili naenkrat na razpolago ljudem, ki sprva niso vedeli, kaj z njimi. Potem smo jih začeli vabiti, naj na za promet zaprtih ulicah ne hodijo samo po pločnikih, ampak tudi po sredini, na kar so se od leta 2008 že navadili. Hkrati je potekala obnova fasadnih lupin, oken in streh v okviru programa Ljubljana – moje mesto. Trgi in ulice so postali zanimivi, naenkrat se je pokazala historična arhitektura, in to pritegne v mesto tudi vedno več turistov.

Bojim se, da res. Dejansko je na javnih prostorih pogosto že prevelika gneča.

Ni jih mogoče zaustaviti. Turizem je ena od najbolj donosnih gospodarskih panog vseh evropskih mest.

Poznam. Omejiti obisk turistov je težko, posebno v fazi, ko še gradimo nove hotele. Procesa turističnega razvoja ne moreš ustaviti, treba pa ga je nekako obvladati. Ena možnost je sprememba koncepta turizma, torej da turistom ponudiš tudi druge destinacije. Da bi ponudbo razširili, recimo, do Ptuja.

No, pa v kakšen drug kraj v Sloveniji. Ptuj je ena od točk, ki smo jih s študenti na seminarju obravnavali kot slabo izkoriščene turistične priložnosti. Staro mestno jedro je prazno, ker si ljudje ogledajo samo grad, potem pa se odpeljejo naprej. Drugi način za obvladanje turistične gneče je preurejanje javnega prostora v drugih delih mesta, kamor bi lahko preusmerili turiste. Saj ni nujno, da morajo turisti obiskovati samo Staro Ljubljano. Zdaj bomo poskušali območja, zanimiva za turiste, razširiti še v druge mestne predele. Najprej se bomo lotili trga pred Kinom Šiška. Samo nekaj parkirnih mest se znebimo in že lahko uredimo zelo zanimiv trg.

Že nekaj časa razmišljamo o tem, da bi mestno središče razširili proti vzhodu. Zato si že vsa ta leta prizadevamo, da bi Cukrarno končno preuredili v največje likovno razstavišče v državi. Takšnega prostora še nimamo. To idejo je mogoče uresničiti še v teh dveh letih mandata, če bomo letos dobili evropska sredstva. K načrtom za širjenje javnih prostorov spada tudi prenova tržnice, ki postaja s številnimi gostinskimi lokali vedno bolj privlačna za turiste, vse manj pa prijazna za meščane.

Mislim, da bodo. To je bil vzrok, zakaj se je razvila tržnica v BTC. Poleg tega so razmere za obratovanje tržnice danes nevzdržne. Ni ustreznih servisnih prostorov, kjer bi se lahko prodajalci umili, ni garderob, ni priročnih skladišč, ni hladilnice, odpadno embalažo stiskajo kar na prostem, prodajalci si morajo parkirna mesta za kombije iskati v okolici… Hkrati bo ta projekt omogočil, da bomo lahko sprostili Krekov trg in ga lepo uredili, da bo prijazen tudi za otroke, ki obiskujejo Lutkovno gledališče.

Za nekatere to ni problem, ker je smisel Trga republike ravno ta praznina. Na eni strani je polno mestno središče, na drugi pa prostor, kjer si lahko oddahnete. Dejansko pa je trg nedotakljiv kot spomenik, na katerem lahko poteka le program, ki ustreza njegovemu značaju. Mi smo hoteli razpisati natečaj, da bi pridobili kakšno inovativno rešitev ureditve trga s premično opremo in ozelenitvijo. Ampak ni šlo, zato bomo z anketo vprašali občane, kaj bi želeli imeti na tej ploščadi.

Tako je.

To bi morali vprašati na zavodu. Vem pa, da česa takega zdaj ne dovolijo več.

Ta tobogan je bil najbrž napaka, zato bomo v prihodnje bolje presodili, kaj bomo dovoljevali. Po tistem toboganu je občina recimo dobila pobudo za postavitev jeklenice za spust z grajskega stolpa na Kongresni trg, pa tega nismo dovolili. V mnogih stvareh se je pokazalo, da je prava pot preizkušanje in da mora biti v mestu tudi prostor za eksperimentiranje, pri čemer se lahko kaj naučimo tako iz slabih kot iz dobrih izkušenj.

Zelo sem, recimo, navdušen nad poskusnim projektom električnega vlakca za turiste. Namesto da bi ga kupili v tujini, ga je izdelala družba Stoja v Blatni Brezovici, kar me navdaja z največjim veseljem. Za tem so se lotili predelave starega dizelskega avtobusa v okolju prijazen avtobus na elektriko. To bo povsem slovenski proizvod in Ljubljanski potniški promet bo lahko tako predelane električne avtobuse ponovno vrnil v svojo floto.

Seveda, saj delamo novo celostno strategijo, ki bo prometni politiki dala nov zagon. Napredna mesta se ukvarjajo s trajnostnim preurejanjem prometa sistematično, in to skozi obdobje 50 let. Slovenska navada pa je, da se v nekaj zaženemo, in ko dosežemo prve rezultate, smo z njimi hitro zadovoljni, namesto da bi proces izpeljali do konca. Ravno zaradi nedokončane prometne reforme sem se odločil, da ostanem na občini še en mandat.

Po moje so nizke. Pri parkirnih modelih sledimo osnovni logiki, da se ljudje v mestno središče ne vozijo z avtomobili, če tam nimajo kje parkirati ali je parkiranje predrago. Namesto poceni parkirišč v mestnem središču moramo ljudem ponuditi alternativo, recimo udobne, hitre in točne mestne avtobuse, ki bi vozili po rumenih pasovih na vseh vpadnicah od razpoložljivih in poceni parkirišč P+R. Za zeleno prestolnico smo v prometu veliko dosegli, ampak bojim se, da malo že pozabljamo na prioritete, ki smo si jih zastavili. Prav zato pripravljamo novo celovito prometno strategijo.

Pred leti smo res mislili, da bi bilo gospodarno na nepozidanih, degradiranih zemljiščih dovoliti začasna parkirišča. Ampak izkazalo se je, da lastniki to možnost izkoriščajo za špekulativne namene, ker so parkirišča očitno komercialno bolj zanimiva od gradnje. V novem prostorskem planu bomo to napako popravili, takšna parkirišča bodo dovoljena le pod določenimi pogoji, in še to zgolj na obrobju mesta.

Za nazaj bo težko. Trudimo se, da bi na tako uporabljenih večnih gradbiščih spodbudili gradnjo. Najbolj pa bi nam pomagal davek na nepremičnine, na katerega čakamo že deset let.

To, da imamo na arheološko že pregledanemu zemljišču parkirišče, je manjši problem kot to, da nove knjižnice ne gradimo. To parkirišče je bilo sprva predvideno za čas, dokler država ne začne z gradnjo. Najhuje je to, da se je z leti izkazalo, da NUK II dejansko nismo sposobni zgraditi. Zanjo nimamo pripravljenih niti projektov, čeprav smo izvedli že dva arhitekturna natečaja. Tega ne morem niti razumeti niti sprejeti. Lani sem pripravil pregled 14 projektov državnih ustanov in infrastrukture, od katerih državi v desetih letih ni uspelo zgraditi niti enega. V tem vidim resno krizo. S študenti smo šli oktobra lani na ekskurzijo na Poljsko, kjer jim je od vstopa v Evropsko unijo v vsakem večjem mestu uspelo zgraditi novo knjižnico, nov center za razvoj znanosti, novo koncertno dvorano, novo sodno stavbo, novo železniško postajo itd.

Ne. Namesto tega nam je uspelo preprečiti prvotni projekt Kolizeja s sodobno operno-koncertno dvorano, ki bi precej pripomogla h kulturnemu turizmu mesta. To, da smo se zaradi višine stavbe, ki je bila sicer poravnana z Nebotičnikom, odpovedali neki velikopotezni ideji, je bilo zame največje razočaranje. Zdaj bomo na tistem prostoru dobili stanovanja, kar je tudi v redu, ker bo mestno središče dobilo nove stanovalce, manjšo dvorano, pritličja stavbe bodo javna…

Arhitektura ni ravno po mojem okusu. Želim si, da bi projektanti opustili okrasje in da bi dobili bolj zadržano, čeprav neoklasično arhitekturo. Nimam pa pristojnosti za to, da bi se lahko vtikal v avtorsko delo skupine Hilmer, Sattler, Albrecht, ki sicer velja za eno vidnejših ustvarjalk za stanovanjsko arhitekturo v Berlinu in Münchnu.

Ne, ne poznam jih.

Vem, da gre za južnoafriški sklad (GreenBay, op. a.).

Ne vem. Saj dobro veste, da finančne zadeve niso moj resor.

Verjamem, da je to spodobna tuja naložba.

Za Emoniko se ves čas išče kakršnakoli rešitev, saj gre za pomemben razvojni projekt potniškega središča.

Kolikor vem, ne. Ampak, kot že rečeno, finance niso moje področje. Spoznal pa sem gospoda Izeta Rastoderja, ki je kupil nedokončan trgovski del Stožic.

Ne, mislim pa, da mu bo uspelo dokončati Stožice.

Da. V obliki stolpa zraven nogometnega stadiona, kar je običajna kombinacija. Mi smo se že pred leti odločili, da bomo visoke stavbe gradili na vstopnih točkah v mesto.

Seveda.

Jaz na to gledam kot na živo stvar, kot na neke vrste cepič, ki lahko da projektu novi vzgib.

Mogoče bo gradil Rastoder, mogoče pa bo poiskal soinvestitorja. Nova stolpnica bi zagotovo dala temu kompleksu novo vrednost.

V to verjamem.

Na spletu sem prebral, da ima direktor Emonike Csaba Toth zdaj v Bukarešti drugo podjetje. Kolikor vem, se še ni sprijaznil s tem, da tega projekta ne bo. Potem sem vprašal še Slovenske železnice, ali bi lahko projekt predstavljali na sejmu v Cannesu, in so mi rekli, da lahko. Iz tega sklepam, da je zanimanje za ta projekt obujeno.

Zelo. Nanj smo tudi največ stavili, saj bi rešil kup problemov. Za Ljubljano je največja sramota, da nima dostojne avtobusne postaje, in to prav v času, ko se privlačnost potovanj z avtobusi povečuje. Gledati, kako mladi sedijo po tleh, ker se nimajo kam usesti, ko čakajo na svoj avtobus, je prav žalostno.

Partnerstvo Šmartinska bi bilo v nekih normalnih razmerah čisto smiseln razvojni projekt, v katerem bi sodelovali vsi lastniki zemljišč na tem območju. Ves čas smo si prizadevali, da bi oblikovali projektno pisarno in zaposlili človeka, ki bi ta projekt vodil, vendar se je takoj pokazalo, da med lastniki tega interesa ni.

Absolutno. Od leta 2008 smo se borili za to, da bi ta trgovina prišla v mesto, in ne nekam na obrobje ob avtocesti. Celo lastniku Ikee sem pisal, naj naredi trgovino v Ljubljani. Spomnil sem ga, da je Ikea nekoč podeljevala tudi nagrade za arhitekturo in da je prvo nagrado za prenos skandinavske kulture bivanja dobilo naselje Murgle v Ljubljani (leta 1986, op. a.). Vsekakor imam Ikeo tudi za kulturni projekt. Ikea ima linijo poceni, a izjemno lepo oblikovanega pohištva, ki gotovo lahko izboljša pri nas sicer precej nizko stanovanjsko kulturo.

Zdaj je ta iniciativa z nekoliko spremenjeno prometno ureditvijo pomirjena.

Mislim, da nimajo pravega razloga. Oblikovala se je ideja, da bi novo Kavčičevo cesto uredili v res lep bulvar z drevoredi, širokimi pločniki in kolesarskimi stezami. Tako bi skupaj z gradnjo Ikee uresničili vsaj eno zamisel Partnerstva Šmartinska.

Gotovo. Bo pa v nasprotju z drugimi bližje mestu.

(smeh) Tudi v Ljubljani bo fasada rumena in modra, takšna je pač švedska zastava. So pa bili v Ikei pripravljeni plačati za večji park.

Končno je prišel trenutek tudi za kolesarje. Z evropskimi sredstvi bomo lahko sistematično prenovili vso kolesarsko infrastrukturo in zgradili novo. Na račun teh sredstev (gre za kar 6,6 milijona evrov, op. a.) bomo lahko dokončali vse povezave kolesarskega omrežja, ki bi jih sicer morali urejati postopoma.

Rad bi, da bi kolesarji v nekaj letih predstavljali vsaj tretjino vseh cestnih udeležencev. Zdaj imamo edinstveno priložnost, da odpravimo nevarne točke in prenovimo kolesarsko infrastrukturo še za vsa leta nazaj. To bi bilo nujno, saj so razmere za kolesarje recimo na Tržaški cesti neznosne. Nanje smo se stari kolesarji navadili, če pa želimo pritegniti mlade, jim moramo ponuditi udobne in varne kolesarske steze.

V prostorskih aktih so še vedno vrisane trase za tramvaj. Ampak mislim, da bi bilo veliko bolj pametno izkoristiti obstoječo železniško infrastrukturo. Mesto je zgrajeno v krakih ob železniških tirih, po katerih bi morali voziti vlaki na vsakih 20 minut. Kupiti bi bilo treba le nekaj vlakov, urediti postajališča in za malo denarja bi dobili sistem, ki bi lahko krasno deloval. Žal je bilo na Slovenskih železnicah vsaj do zdaj za to premalo posluha.

Žal se je ministrstvo za infrastrukturo projektu odpovedalo. Z njimi se ni mogoče resno pogovarjati. Sedem let smo računali na to postajališče, da bi dopolnil P+R. Če človek tega ne doživi, ne more verjeti, kako dogovori nič ne veljajo.

Že najdejo kak izgovor. Tokrat je bil kriv nekakšen aneks k pogodbi izvajalca podvoza ali nekaj takega… Če bi na 20 minut vozili vlaki, na Tržaški cesti ne bi potrebovali tramvaja, podobno kot na drugih vpadnicah.

Nesmislov je še cel kup. Denarja še niso našli za elektrifikacijo proge do Kamnika, so pa našli denar za elektrifikacijo proge Pragersko–Ljutomer–Ormož, kjer sploh ne vozijo električni vlaki. Tisti trije vlaki na dan so namreč dizelski.

Tako je pač pri nas. Ne manjka nam samo drugi tir do Kopra, ampak tudi drugi tir do Jesenic. Ne vem, ali je še na kakšnem tako pomembnem koridorju v Evropi samo en tir. Potem pa vlaki čakajo najprej v Vižmarjah, nato še v Lescah, da se lahko križajo. To je noro.

Tudi za ta razvojni projekt so se po desetih letih odločili, da ga ne bo. Ne glede na vse potrebe in gospodarske koristi.

O tem pa lahko samo sanjamo. Po vseh načrtovanih variantah o tem, kje bo šla obvozna proga, smo spet na začetku. So pa medtem ukinili edinstven vlak, ki je vozil v BTC. Še tisti odcep proge so odmontirali. In to v času, ko toliko govorimo o trajnostni mobilnosti.

Ker ste me spraševali o tramvaju, vam povem še eno zgodbo. S kolegom Blažem Lokarjem sva obiskala Siemensovo tovarno na Dunaju. Predstavila sva se, povedala, da prihajava iz Ljubljane, in oni so se takoj spomnili ljubljanske cestne železnice, ki je bila seveda njihova. Rekli so nama, da nam lahko tramvaj takoj postavijo še enkrat, samo to naj jim povemo, kje bi ga radi imeli. Tudi evropska sredstva bi nam pomagali najti. Potem so nama pokazali še različne modele tramvaja, ki bi jih lahko izbrali. Verjetno sem bil takrat najbližje novemu ljubljanskemu tramvaju (smeh).