Lažnivci se ne rodijo, nekateri ljudje se sčasoma preprosto oblikujejo tako, da sodijo v to kategorijo. V to jih včasih prisilijo težke okoliščine, v katerih živijo, reševanje eksistence ali preprosto podcenjevanje intelektualnih sposobnosti drugih, da bi laž prepoznali, odkrili in se iz nje ponorčevali ali se ji zoperstavili.

Lažnivci se pogosto spremenijo v prevarante, saj jim da učinek laži polet in novih moči. Prozorni lažnivci lažejo iz navade, njihove laži so krhke in lomljive, uboge in šibke, vanje največkrat niti sami ne verjamejo. A razgaljanje ene laži jim ne vzame poguma, da si ne bi izmislili nove, saj vedno upajo na dobitek, ki bo prišel in ki ga pričakujejo. So kot igralci lota, ki igrajo, ker čakajo na srečo. Tako tudi oni verjamejo, da se bo laž enkrat izplačala in jim prinesla korist.

Okoreli lažnivci pa skrbno načrtujejo laži, jih izpopolnjujejo, nadzorujejo in negujejo. Da bi odkrili njihove laži, je včasih potrebno veliko časa in vztrajnosti, a včasih jih nikoli ne odkrijejo. Te situacije so najbolj mučne in nevarne za ožji in širši krog lažnivca.

Najbolj neobzirni in še posebej zločesti pa so lažnivci med politiki. Zato ker imajo lahko njihove laži dolgoročne posledice za posameznike, pa tudi za narode, države, regije, svet. Med politiki so lažnivci vseh kategorij (mali, veliki, patološki, taki iz športa, vredni in nevredni spomina), a najhujši so tisti, ki na volitvah lažejo o svojem svetovnem nazoru, idealih, vzorih, načrtih, projektih, družinskih razmerah, še posebej pa o vrednotah, ki jih usmerjajo in za katere se zavzemajo.

Posebna kategorija so tisti politiki, ki pred volitvami zavestno dajejo lažne obljube, čeprav povsem dobro vedo ne le, da jih ne bodo izpolnili, ampak tudi, da jih prodajajo kot gnila jajca v boju za glasove. Saj ko enkrat dobijo in naberejo glasove za zmago, volilci teh glasov ne morejo več preklicati vse do naslednjih volitev čez štiri ali pet let. Do tedaj laž obstaja kot resnica, pozlata sicer odpada in vse bolj postaja očitno, da je laž samo laž, a od kesanja volilcev ni nobene koristi. Najbolj pa je zanimivo, da volilci včasih spet glasujejo za vnovične lažnivce, saj jim lepe laži postanejo nekaj podobnega kot odvisnost.

Resnici na ljubo je treba reči, da se ne laže samo na volitvah. Znotrajstrankarsko laganje je prav tako običajen pojav. V strankah, ki se hočejo predstaviti kot demokratične, a v svojem bistvu niso, se največ laže voditeljem. Tistim, ki odločajo, koga bodo in kdaj postavili na volilne liste za parlament, ali v vlado, ali za župane in podobno. Torej tistim, ki imajo v strankah največjo moč, mnogi sistematično in zavestno lažejo zaradi lastne koristi in interesa.

Če je strankin voditelj moški, mu govorijo, da je odločen in da ima voditeljske sposobnosti ter da so njegove odločitve prav fantastične in nekaj enkratnega. To mu govorijo tudi, ko mislijo, da je šef mlačen, brez stališč in hrbtenice, brez idej in energije. To mu govorijo tudi, ko se ne strinjajo niti z eno njegovo idejo in ko so odločitve trenutnega šefa v popolnem nasprotju z odločitvami prejšnjega. Če pa je strankin šef ženska, ji govorijo, da je lepa, pametna, izobražena in dominantna kot kraljica, tudi če mislijo, da je grda in neumna.

Veliko političnih laži se izreče takoj po nastopu v javnosti, ki je posebno pomemben tako za šefa kot za vse njegove podanike. Po soočenju s političnim nasprotnikom na televiziji in v javnosti bodo na primer podrejeni predsedniku stranke rekli, da je bil nastop čudovit. Enkraten. Veličasten. Zgodovinski. Fascinanten. Ohrabrujoč. Neopisljiv. Odločen. Argumentiran. Te laži se bodo izrekle, čeprav podrejeni menijo, da je šef nastopil slabo, brez argumentov, prestrašeno, neodločno, bledo ali vidno razburjeno ter da je bil nedorasel sogovorniku, nasprotniku in sovražniku.

Lažejo, vse dokler uresničijo ali ne uresničijo lastnih ciljev in dokler šefova moč ne začenja kopneti. Tedaj sami podrejeni začnejo v javnost spuščati informacije o slabostih šefa ali sistema, ki ga vodi, pa tudi informacije o vseh lažeh, na katerih se je gradila šefova in širša slika v javnosti.

Vendar pa so najbolj okrutne laži svetovnonazorske narave in tiste o liku posameznega politika, s katerim se vara ljudi – volilce, ki težko živijo, a so jim posamezni politiki pravi življenjski vzor. Laži o lepem družinskem življenju tistih, ki imajo ljubice in ljubčke, tistih, ki tepejo žene, zanemarjajo otroke, pijejo, se drogirajo ali kockajo, so neznosne. Ker takšne laži dajejo ljudem upanje in ker jim lažnivec lahko postane življenjski in politični vzor.

Na koncu moramo priznati, da pogosto lažemo sami sebi. Da bomo boljši in da bo vse boljše. Od teh laži ni rešitve.