Poslovil se je z brezhibnim nastopom, v katerem je v svojem najbolj brezupnem trenutku poskušal ohraniti optimizem in vedrino, ki sta mu pred osmimi leti omogočila zmago. Rekel je, da bi ga imeli za sanjača, če bi obljubljal, da bo ubil Osamo bin Ladna, popeljal Ameriko iz recesije, omogočil zdravstveno zavarovanje 20 milijonom državljanov, iz bankrota potegnil avtomobilsko industrijo, sklenil dogovor o prekinitvi jedrskih programov z Iranom, ohranil odnose z ameriškimi tradicionalnimi zavezniki, omogočil istospolnim partnerjem, da ustvarjajo družine, in normaliziral odnose s Kubo. To so lepi dosežki. Vendar mu Nobelove nagrade za mir v prvem letu njegovega mandata niso dali zaradi tega. Obama je obljubljal vse kaj drugega.

Ob koncu mandata se zdi, kot da Obama odhaja kot poraženec. Najprej zato, ker so bila pričakovanja ob njegovem prihodu tako zelo velika. Vzbudil je upanje, da lahko po skoraj desetletju vojne nastopi mir. Da Združene države ne bodo več govorile z govorico vojaške premoči in da ne bodo vsake krize reševale z bombardiranjem Iraka. Pa je Obama bombardiral Irak tako kot George Bush starejši pred njim, njegov naslednik Bill Clinton in njegov predhodnik George W. Bush. Obama ni končal velike konfesionalne vojne na Bližnjem vzhodu, ampak jo je s strahovito močjo Združenih držav za sabo hranil in ji omogočil, da se je razširila v Libijo in Jemen, Sirijo pa potisnila v brezumno okruten položaj. Medtem se je Velika Britanija odcepila od celine kljub njegovi eksplicitni podpori enotnosti Evropske unije v Londonu.

Na koncu pa je njegova politika odprla vrata Donaldu Trumpu. Ta z večino v obeh domovih ameriškega parlamenta in na vrhovnem sodišču obljublja, da bo brez zadržkov in kakršnih koli političnih omejitev ukinil vse, kar je Obama naredil doma, pognal še eno reakcionarno revolucijo v ZDA in na glavo obrnil svetovna razmerja. Predsednik se je poslovil z »Zmoremo!« ki je bil njegov predvolilni slogan leta 2008. Vendar je to izzvenelo kot retorična bravura. Barack Obama za seboj pušča več negotovosti od svojega predhodnika.

Vendar se utegnejo učinki njegovega mandata pokazati šele čez čas. Njegov največji dosežek je bil, da je kot temnopolti kandidat zmagal v državi, kjer politiko v celoti obvladujejo belci, in bil izvoljen še za en mandat. Dve generaciji ameriških otrok sta odraščali s tem, da je predsednik njihove države temnopolt in da je to nekaj popolnoma samoumevnega. Za seboj pušča nenavadno sporočilo. Rasne razlike v politiki so zgolj površinske. V resnici je vseeno, ali je predsednik Združenih držav bel ali črn. Odločajo druge reči. Pred Obamo tega nismo vedeli.