Za depresijo so značilni depresivno razpoloženje, izguba interesa ali zadovoljstva pri skoraj vseh dejavnostih, pomanjkanje energije, povečana utrujenost ali razdražljivost, izguba samozaupanja in samospoštovanja, neutemeljeni občutki krivde, motnje spanja, pogoste misli na smrt in pogostejši samomorilni poskusi. Jovanovićeva, ki je bila pri delu v društvu Samopodoba več let v stiku z osebami z bulimijo, izrazitih znakov depresije pri njih ni opazila, zato jo take navedbe presenečajo. Da bi stvari prišla do dna, je zasnovala raziskavo v obliki pogovorov z njimi in tudi s psihiatri, ki imajo večletne izkušnje dela s temi osebami. Raziskavo je združila v diplomsko nalogo in jo, ker je tematika zanimiva tudi za širšo javnost, skupaj z nekaterimi novimi spoznanji povzela v pričujoči knjigi.
Za bulimijo je značilno ponavljajoče se prenajedanje, ki mu sledi kompenzacijsko vedenje, kot je prisilno bruhanje ali pretirana telovadba. Te osebe imajo pogosto tudi občutke krivde, potrebo po nenehnem dokazovanju in potrjevanju, prisilno iskanje pozornosti – tudi v obliki samopoškodovanja, močno željo pomagati drugim in so nezmožne poenostavljanja. Intervjuji z osebami z bulimijo so nakazali, da so te osebe po naravi večinoma vesele, zgovorne, družabne in aktivne, tudi med boleznijo, da imajo kar dobro mnenje o sebi in veliko načrtov za prihodnost. Niso čustveno otopele, zmožne so se razveseliti, in tudi če bulimija traja 20 let, ne izgubijo volje in upanja.
Jovanovićeva ugotavlja, da so nekateri znaki bulimije resda podobni znakom nekaterih oblik depresije, vendar meni, da na osnovi teh znakov še ne moremo človeka opredeliti kot depresivnega. Dvojna diagnoza je seveda mogoča, a je redek pojav. Kljub temu strokovnjaki osebam, ki trpijo za bulimijo, pogosto dodajajo diagnoze različnih drugih bolezni, na primer osebnostno motnjo borderline, spolne zlorabe, narcistično motnjo osebnosti, nagnjenost k samomoru, alkoholizem, kleptomanijo, še najpogosteje depresije, pri čemer ne opredelijo natančno, za kakšno vrsto depresije sploh gre. Za človeka z bulimijo, ki po več desetletjih bolezni še vedno išče izhod iz trpljenja, pa je podatek, da ima še eno bolezen, naravnost porazen, saj ga pahne v še gostejši labirint, meni avtorica.
Ksenija Jovanović je diplomirana psihosocialna svetovalka, ki že vrsto let raziskuje motnje hranjenja, zlasti bulimijo. Pričujoča knjiga je njena četrta na to temo, pred tem so izšle Izgubljeni v iskanju sebe, Dva svetova, dve resnici in Ločena celota.