Očem dobro skrita streha republiškega Urbanističnega inštituta v Trnovem, kamor vodijo strme zavite stopnice ter od koder se pogled odpira na gozdnat grajski grič, je marca postala dom dvema čebeljima družinama. Dva panja sestavljata čebelnjak, za katerega je odgovoren zaposleni na inštitutu Luka Mladenovič. Je čebelar začetnik, ki pa se pred slabim letom v svet čebelarjenja ni podal na lastno pest, ampak je za pomoč prosil izkušenega čebelarja ter ustanovitelja in predsednika društva Urbani čebelar Gorazda Trušnovca, ki je lani razvil projekt Najemi panj.
Projekt bodočim čebelarjem, ki jim na poti do prvih domačih lončkov medu primanjkujejo čas, znanje in izkušnje, omogoča, da se pod budnim očesom izkušenega mentorja prelevijo v prave čebelarje. V projekt je za zdaj vključenih dvanajst najemnikov, med njimi tudi Mladenovič.
Čebelarsko delo opravi mentor
»Čebelarjenje me zanima že kar nekaj časa, a nisem vedel, kako začeti. Doma sem v Mednem, zato sem se najprej o možnostih pozanimal med tamkajšnjimi čebelarji, vendar velikega navdušenja za sodelovanje ni bilo,« se prvih korakov spominja Mladenovič. Sodelovanje med urbanistom in izkušenimi čebelarji v domačem kraju, katerega ime naj bi po razlagah nekaterih etimologov izviralo prav iz osnove »med« in prvotno pomenilo »vas, v kateri pridobivajo med, kjer živijo čebelarji«, se tako ni stkalo.
Zato je Mladenovič priložnost, da pridobi čebelarske veščine, našel v projektu Najemi panj in se za sodelovanje dogovoril tudi s preostalimi sodelavci na inštitutu. »Gorazd pride enkrat na teden ali dva, odvisno od vremena in obveznosti. Večino čebelarskega dela, ki običajno traja kakšno uro, opravi on, jaz ga predvsem pozorno opazujem, poslušam in se učim. Ko bom imel dovolj izkušenj, bi rad ta urbani čebelnjak povečal še s kakšnim panjem, dolgoročni načrt pa je, da bi imel čebelnjak doma,« pripoveduje sogovornik, ki je svojo strast prepletel s službo.
Streho inštituta z zavidanja vrednim razgledom želijo namreč v prihodnje ozeleniti in bolje izkoristiti, urbani čebelnjak pa je le prvi korak na tej poti. »Ravne strehe nakupovalnih središč in proizvodnih hal imajo veliko potenciala. Tudi streho inštituta želimo bolje izkoristiti, denimo ozeleniti z medonosnimi rastlinami. A ker je streha poleti izpostavljena soncu in vročini, moramo ugotoviti, katere lokalne rastline bi v takšnih pogojih uspevale.«
Dokler trnovske čebele medonosnih rastlin ne dobijo tik pred domači prag, na pašo običajno poletijo do bližnjih kostanjev in grajskega griča. S prvim domačim medom so se na inštitutu sladkali že zgolj nekaj mesecev po najemu panjev. »Domači med je najslajši. Sploh ko vidiš, koliko truda je potrebnega za en lonček. Takrat začneš med ceniti in se ti tudi cene v trgovinah ne zdijo več tako visoke,« se prvega medu spominja Mladenovič.
Do samostojnega čebelarjenja v dveh letih
Ob tem Mladenovič dodaja, da je čebelnjak združil zaposlene, saj se čebelarjema na strehi vsakič pridruži še kakšen sodelavec, osrednja tema pogovora pa takrat ni samo služba. »Sodelavka z umetniško žilico je denimo oblikovala tudi kozarčke, ki smo jih potem napolnili z medom in si jih razdelili. V prihodnje bi med radi ponudili tudi kot poslovno darilo. Ker pa gre za živilo, moramo najprej preveriti, kakšna je na tem področju zakonodaja.«
Mladenovič z veliko žlico zajema znanje, ki mu ga na druženjih ob čebelnjaku predaja Trušnovec. »Prebral sem veliko čebelarskih knjig, a šele ko skrbiš za čebelje družine in postaneš odgovoren za živa bitja, se zaveš, kakšen izziv je čebelarjenje. Nikoli ne moreš biti pripravljen na vse, odziv na vsako dogajanje v panju pa mora biti hiter. Pomoč izkušenega čebelarja je zato še kako dobrodošla,« ugotavlja čebelarski začetnik. Predvideva, da bo pomoč in podporo urbanega čebelarja potreboval še vsaj nekaj let.
»Dobri dve leti,« pa dobo učenja pod mentorstvom, preden začetnik stopi na samostojno čebelarsko pot, ocenjuje Trušnovec. Za projekt Najemi panj se, pravi, zanimajo tako tisti, ki si želijo pod vodstvom mentorja pridobiti čebelarske veščine, kot tudi tisti, ki imajo čebelnjak, pa nimajo časa za delo, ali pa bi radi zgolj poslušali brenčanje in okušali slast domačega medu, zato kotiček na vrtu namenijo urbanemu čebelnjaku, medtem ko čebelarjenje raje prepustijo strokovnjaku. »Priporočam, da se ljudje odločijo za najem najmanj dveh panjev, saj je na primeru ene same družine težko celoviteje spoznati zakonitosti čebelje biologije in načine uspešnega usmerjanja razvoja družine. Nobena čebelja družina ni enaka drugi, kot tudi nobeno čebelarsko leto ne prinese enakih izzivov, kot jih je prejšnje,« poudarja Trušnovec.
Lani je urbanemu čebelarju največ preglavic povzročala deževna in hladna pomlad, za nameček so čebele zaradi aprilskega snegoloma ostale brez spomladanske paše. »Medu je bilo zato bolj malo,« je nezadovoljen Trušnovec, medtem ko je Mladenovič lani spoznal še nekatere druge izzive čebelarjenja. »Presenetilo me je, v kakšni stiski so čebele zaradi zajedalcev. Čebele so preživele milijone let, zdaj pa so ranljive, ogroža jih varoja in čebelarji morajo boju proti zajedalcem nameniti precej časa,« je eno od številnih spoznanj, ki jih je Mladenovič pridobil z najemom panja.
