Če v sporočilu opozicijske poslanke pustimo vnemar pravopis, ji lahko le prijazno zaželimo: Dobro jutro! Trnuljčica Alenka se je zbudila 25 let prepozno. Zakon o denacionalizaciji velja že od 7. decembra 1991. V tem času se je zvrstilo pravljično število vlad – dvanajst, ki so imele dovolj časa, da popravijo z vidika narodnega gospodarstva škodljivi denacionalizacijski zakon. A tega niso storile. Tudi Alenka Bratušek ne, čeprav je od 20. marca 2013 do 18. septembra 2014 vodila enajsto slovensko vlado. Nasprotno, v času, ko je bila premierka, je Nadškofija Ljubljana na območju Triglavskega narodnega parka dobila nazaj 4800 hektarjev zemljišč, večinoma gozdov.
Zakaj ni predsednica vlade tega preprečila? Ker bi kršila denacionalizacijski zakon, na katerem kot koklja na jajcih že četrt stoletja čepi ustavno sodišče in ne dovoli zakonskih posegov v škodo denacionalizacijskih upravičencev, še zlasti ne v škodo Katoliške cerkve. Je pričakovati, da bo ustavno sodišče po četrt stoletja denacionalizacijske sage, ko je ostalo nerešenih še pol odstotka zahtevkov, spremenilo taktiko? Najverjetneje ne, zato je mogoče referendumski predlog Alenke Bratušek razumeti zgolj kot ceneno zbiranje političnih točk.
O tem, da naravni biseri, kot so slapovi in jezera, ne bi smeli biti predmet vračanja v naravi, ni treba razpisovati referendumov. Dovolj je, da pristojni (tudi okoljska ministrica in predsednik vlade) znajo brati veljavne predpise, se ravnajo po njih in to zahtevajo tudi od svojih podrejenih. V tem primeru ne bi smel Triglavskih jezer, slapa Savice ali Bohinjskega jezera državljanom odvzeti niti papež, kaj šele nadškof.
Država je imela pred denacionalizacijo v lasti 35 odstotkov vseh gozdov, potem ko jih je glavnino že vrnila denacionalizacijskim upravičencem, jih danes nima niti 20 odstotkov. To je dejstvo, ki ga ni mogoče spremeniti – razen z morebitno novo nacionalizacijo, torej z vnovično razlastitvijo, če bi si seveda Slovenija drznila privoščiti še to mednarodno blamažo. In ne pozabimo, da je bila odločitev, da bo država nacionalizirano premoženje vrnila v naravi, politična. Demosova vlada se je odločila, da bo premoženje vračala tudi Cerkvi, z vidika odškodnin za počasno reševanje denacionalizacijskih zahtevkov pa je spisala (zavestno?) tako ohlapen zakon, da danes ob izplačevanju odškodnin boli glava vse državljane, ne le Alenko Bratušek.
Žal so politiki vseh barv preslišali nekdanjega ustavnega sodnika Janeza Šinkovca, ki je že leta 1997 v eni od ustavnih odločb posvaril pred preveč radodarnim odškodninskim sistemom v Sloveniji. Opozoril je na Zvezno republiko Nemčijo, kjer so bile odškodnine urejene degresivno: če je upravičenec zahteval do 10.000 mark odškodnine, so mu izplačali celotno vsoto, pri zneskih nad 30 milijoni mark pa le še pet odstotkov. Če nemško ureditev preslikamo v slovensko okolje, bi Nadškofija Ljubljana, ki samo za del vrnjenih gozdov na Pokljuki in v Mozirju zaradi dolgotrajnih denacionalizacijskih postopkov od države (skupaj z zamudnimi obrestmi) zahteva okoli 28 milijonov evrov odškodnine, v resnici dobila le poldrugi milijonček.
Tako bi bilo v bogati Nemčiji. V obubožani Sloveniji smo veliko bolj radodarni – s posvetovalnim referendumom (s katerim bi v zrak pognali dodatne tri do štiri milijone evrov) ali brez njega.
