Reška umetnica Milijana Babić, katere dela temeljijo na performativni umetniški praksi, je v času rezidenčnega bivanja v KC Tobačna 001 raziskovala vlogo institucije Rimskokatoliške cerkve v povezavi z vprašanjem pravice žensk do samoodločanja. Ker se v svojih delih vselej naslanja na izsledke raziskav o pravicah ranljivejših družbenih skupin – leta 2013 se je denimo v sklopu Mesta žensk posvečala tematiki brezposelnosti – je v Ljubljani hitro našla kontekst za svojo umetniško prakso. Kot ženska in ženska umetnica tokrat ni mogla spregledati napadov na pravice žensk, ki so postali nekaj vsakdanjega. In nastal je projekt Sama si je kriva.
Zdrava Marija, milosti polna
Z omenjeno feministično tematiko se je začela pred časom ukvarjati že na domači Reki. V publikaciji Modre misli je zbrala sporne izjave o ženskah iz katoliških medijev, izvode knjižic pa je postavila v instalacijo, ki simbolizira stolp patriarhata. Obenem je izvedla umetniško akcijo pred reško ginekološko kliniko, kjer je dežurala iniciativa Štirideset dni za življenje. Ta ženske, ki se iz različnih razlogov odločajo za splav, »z božjim blagoslovom« opozarja na svetost življenja. »Postavili smo se ob njih in izvedli miren kontraprotest ter opozarjali na nujnost svobodne izbire, a z rabo njihove retorike,« pove umetnica, ki je pred lanskim dnevom žena sprožila iniciativo Sedem dni za ženske.
Če je nasprotna iniciativa molila za nerojene otroke, je torej slednja molila za ženske pravice – devico Marijo so prosili, da se pri bogu zavzame za pravice žensk. »Bog naj nas vodi v svet, v katerem ne bo vladal moški, temveč božja ljubezen,« so molili. Njena inačica molitve zdravamarija s katoliško ikonografijo ni sprožila odzivov le v katoliškem okolju (nekateri verujoči so se z akcijo poistovetili), temveč tudi v feministični javnosti, ki se je spraševala, od kdaj se za pravice žensk borimo z molitvijo. A s tem smo odprli nov prostor za dialog, je prepričana Rečanka, ki je molitev izobesila tudi na oglasne deske pred hrvaškimi cerkvami in spremljala, kako naglo so jih odstranili.
Čudež življenja
Ker je tudi Ljubljano pred nekaj meseci pretreslo predvajanje videa Čudež življenja na pročelju frančiškanske cerkve, predstavlja ljubljanski del projekta nadaljevanje njenih raziskav. Na razstavi v KC Tobačna 001 bo tako nocoj mogoče videti dokumentirano gradivo iz intervencij, v sklopu katerih je v zadnjem mesecu tudi na oglasne table štirinajstih ljubljanskih cerkva izobesila že omenjeno zdravamarijo.
V odgovor spornemu videu na Prešernovem trgu, torej kot upor proti rabi javnega prostora za širjenje propagande posameznih institucij v prid lastnim interesom, je reška umetnica v torek v središču mesta izvedla tudi umetniško akcijo, ironično imenovano Čudež življenja. Med žarke sonca na tleh Prešernovega trga je razprostrla izjave žensk, ki so lani prijavile nasilje v Centru za nenasilno komunikacijo. Tako so mimoidoči lahko prebirali izjave žrtev, ki so bile posiljene, niso smele na ginekološki pregled, niso smele jemati kontracepcije ali so jih partnerji, denimo, postrigli, zvezali ali prisilili v splav.
Ženske vse bolj stigmatizirane
Hrvaška umetnica Babićeva vidi v političnem gibanju za tako imenovane pravice otrok na Hrvaškem in v Sloveniji mnogo vzporednic: »Razlika je le, da se pri vas akcije teh iniciativ dogajajo le pred kliniko v Ljubljani, pri nas pa so bili že v štiriindvajsetih različnih mestih. Poleg tega so se pri nas iniciative V imenu družine in Božji otroci že oblikovale v politično stranko, pri vas pa se bo, kot kaže, to tudi kmalu zgodilo.«
Posledice ravnanja tovrstnih podaljškov katoliške cerkve so že vidne, saj se pritisk ob ženskah vrši tudi na zdravniško osebje. Poleg tega že prihaja do repatriarhalizacije, ne le na področju družinske zakonodaje ali zaviranja spolne vzgoje v šolah: »Stopnjuje se družbeno vzdušje, v katerem so ženske vse bolj stigmatizirane in prestrašene, zato feministični boj nikakor še ni končan.«
