Če je bilo leto 2015 za mlado družino Mahnič iz Sel pri Zagorici v občini Mirna Peč polno pretresov, skrbi, odrekanj, je bilo že lansko napolnjeno z dobrodelnostjo, ki jim je vlila novo upanje. V prazničnih dneh lanskega leta in v začetku letošnjega je družina končno začutila, kaj pomeni imeti svoj življenjski prostor.
»Živela sva pri moževih starših v hiši, stari 150 let. V eni sobici so bili njegovi starši, v drugi midva z dvema majhnima otrokoma,« začne zgodbo 30-letna Olga Mahnič. V hiši ni bilo centralne napeljave, kuhinjo so si delili, kopalnico pa so morali prizidati, saj v tako stari in majhni hiši zanjo ni bilo prostora. Toda mladi družini kljub temu ni bilo težko potrpeti, saj so vedeli, da bodo nekoč na svojem. Mahničeva sta namreč že leta 2005 začela graditi novo hišo, počasi, kolikor pač gre s posojili in delavsko plačo, ki jo je domov nosil Sašo, zaposlen v Adrii Mobilu.
Usoda zarezala v življenje mlade družine
Nato pa je zarezala usoda. Po številnih pregledih zaradi nenehnih glavobolov so 34-letnemu Sašu povedali pretresljivo novico: v zatilju tik ob hrbtenjači ima tumor. Junija 2015 so ga operirali, a zahtevni poseg, ki je trajal celih šest ur, je pustil posledice. Desna stran telesa je ohromela, na levi je lahko rahlo premikal le prste na roki in nogi. Začela se je težka rehabilitacija. A Sašu je uspelo več, kot so pričakovali celo zdravniki. Danes hodi z berglami, čeprav težko, a vendarle. »Odsoten je bil skoraj eno leto. Vsak dan smo ga obiskovali, da smo mu bili v psihično in fizično oporo, ga spodbujali in tudi sami naredili, kar smo lahko – z masažami, dodatno prehrano. Trudili smo se po vseh naših močeh,« pripoveduje Olga Mahnič.
Ko je prišla bolezen, se je družina povsem posvetila očetu in njegovemu okrevanju. Na hišo niso več niti pomislili, vsak evro je šel za njegovo zdravljenje. »Nisem vedela, kako bomo sploh živeli v stari hiši, kajti Sašu je močno škodil že najmanjši prepih. Dejansko je zima za tako bolnega, kot je on, katastrofa. Tega smo se zelo bali,« pripoveduje Mahničeva. »Potem pa so prišli sosedje, sorodniki, podjetniki, Rdeči križ, občina, da bi skupaj našli rešitev. Mislila sem, da ne bom zmogla. Ampak ko so vsi drugi začeli, sem tudi jaz.«
Z dobrodelnostjo do novega doma
Pred natanko enim letom je na pobudo različnih društev in občine Mirna Peč stekla akcija. »Vedeli smo, da bo nadaljevanje gradnje zelo težko steklo brez pomoči. Tako smo začeli zbirati denar, material, storitve. Tudi veliko prostovoljcev se je vključilo v akcijo,« pravi Barbara Ozimek, sekretarka območnega združenja Rdečega križa Novo mesto. Treba je bilo dokončati stopnice, električno napeljavo, omete in tlake, keramiko, beljenje, nakupiti opremo. Ocena naložbe je bila 50.000 evrov. »Uspelo nam je zbrati 16.000 evrov, ocena storitev in materiala je okoli 30.000 evrov, prostovoljnega dela pa se ne da ovrednotiti. Zelo veliko ljudi je pomagalo, Saševih sodelavcev, prijateljev, sovaščanov, dejansko je bila to skupna akcija celotnega kraja,« dodaja Ozimkova.
Konec lanskega leta, na dan sv. Miklavža, se je družina preselila v novo hišo, v začetku januarja so z majhno slovesnostjo namenu predali še kuhinjo, ki jo je donator opremil tudi z vsemi potrebnimi aparati. »Pridobili smo prostor, kjer lahko res živimo. Sploh vam ne znam povedati, kakšna sreča je to, da smo na toplem, da imamo končno zdravo okolje, brez vlage, plesni. Da imata dekleti prostor za gibanje, Sašo pa lahko v hiši telovadi in hodi. Tako zdaj že kak mesec mirno spimo.« V dnevni sobi, kopalnici in otroški sobi manjka še nekaj opreme, a počasi bo že, pravi Mahničeva, ki ji z obraza sije pozitivizem. »Veste, že od nekdaj sem zelo pozitiven človek. Bolj kot me usoda tlači, bolj se borim.«
