Sodba se namreč ne nanaša le na napake pri razvrščanju delovnih mest ob Virantovi plačni reformi v letu 2008, ampak je splošna. Če je plača določena v pogodbi, je delodajalec nima pravice terjati nazaj, bi lahko povzeli odločitev vrhovnega sodišča. Pa naj je razlog v nedorečenosti zakonodaje, kot je bilo v primeru srednjih medicinskih sester, ki opravljajo delo diplomiranih, ali očitnih napak, ki so jih javni zavodi naredili namenoma ali iz gole malomarnosti.
Čeprav bi lahko sodba na prvi pogled onemogočala tudi vračila očitno neutemeljenih izplačil – spomnimo se samo spornih dodatkov za stalno pripravljenost, ki si jih je izplačevala visokošolska elita – pa naj bi bil strah po pojasnilih vrhovnega sodišča neutemeljen. »Preveč« plačane medicinske sestre, svetovalci na zavodu za zaposlovanje in drugi »običajni« javni uslužbenci namreč v nasprotju s temi posamezniki niso nikakor prispevali k določitvi plačnih razredov oziroma dodatkov v pogodbah o zaposlitvi.
Odločitev vrhovnega sodišča je pomembna tudi z vidika varovanja pravic zaposlenih. Medtem ko smo bili v zadnjih letih priča številnih sodb, zlasti ustavnega sodišča, ki so javnofinančno korist postavile pred posameznika, je bilo tokrat drugače. Vrhovno sodišče je poudarilo socialno komponento in potrdilo vse bolj pozabljeno pravilo, da so zaposleni v delovnem razmerju šibkejša stranka.
Sodba je še enkrat opozorila tudi na nestrokovnost zakonodajalcev in kot »skrajno nenavadno« in »očitno protislovno« ocenila junija 2014 sprejeto novelo zakona o sistemu plač v javnem sektorju (tudi tedaj je bil minister Gregor Virant), ki je omogočila poravnavo med delodajalcem in zaposlenim. Če je delavec poravnavo sprejel, bi namreč moral vrniti največ dve osnovni plači, če do dogovora ne bi prišlo, pa je delodajalec lahko vložil tožbo za vračilo vseh preveč izplačanih plač za zadnjih pet let, kar je v posameznih primerih pomenilo tudi do 20.000 evrov. Vrhovno sodišče je ministrstvo za javno upravo in javne zavode tudi podučilo, da omenjeni zakon »neposredno ne nalaga vrnitve preveč izplačane plače«, pač pa, da se z delavci poskuša doseči dogovor. Tožba naj bi bila skrajna možnost.
Odločitev vrhovnega sodišča je z mnogih vidikov dobrodošla, navsezadnje je argument več za povečanje krivdne odgovornosti predstojnikov javnih zavodov, žal pa je za mnoge javne uslužbence prišla prepozno. Preplačanih plač tako ne bo treba vračati samo tistim, ki niso privolili v poravnavo z delodajalci in ki še niso prejeli pravnomočne sodbe. Vsi drugi, če seveda niso, podobno kot v UKC, sporazuma vezali na odločitev vrhovnega sodišča, pa po mnenju pravne stroke nimajo možnosti za vračilo že vrnjenih plač.
Čeprav so zaposlene v poravnavo v skladu z omenjeno novelo zakona prepričevali sindikati, pa jim je kakršno koli krivdo za izgubljene plače težko pripisati. Dotedanje odločitve sodišč so bile namreč izključno v prid delodajalcem, javni uslužbenci pa so morali vračati vse preplačane plače za zadnjih pet let. Novela zakona, ki so jo izsilili sindikati, je zahtevana vračila občutno znižala, obenem pa zaposlenim omogočila številne olajšave, ki prej niso bile mogoče.
Pri tem seveda ne gre pozabiti na dejstvo, da do poravnav oziroma nadaljnjih tožb sploh ne bi prišlo, če bi sodišča že prej opravila svoje delo tako, kot se spodobi.
