Cvetovi amarilisa, pravijo mu tudi vitezova zvezda, pritegnejo pozornost kot lončnica, privlačen je lahko tudi kot rezano cvetje. Na dolgem, votlem, golem steblu, ki je običajno daljše od 30 centimetrov, amarilis nosi dva do šest cvetov. Trobentasto oblikovani cvetovi so najpogosteje ognjeno rdeči, rožnati, barve lososa, redkejši so oranžni in beli, včasih tudi večbarvni.
Ker njegova vzgoja ni zahtevna, ljubitelji cvetja navadno kupijo čebulico amarilisa in lončnico zasadijo kar sami. Ljubitelji okrasnega cvetja vam bodo svetovali, da za sajenje izberete lonček, ki naj bo od 2 do 4 centimetre večji, kot je premer čebulice, ki jo posadimo v odlično odceden substrat. Da se bo čebulica bolje ukoreninila, jo pred sajenjem namočimo za 12 ur v mlačno vodo. Pozorni smo, da so v vodi le korenine, zgornji del mora ostati suh. Tako kot pri vseh čebulicah smo pozorni pri zalivanju. Preveč vode zelo hitro povzroči gnitje čebulice. Že po nekaj tednih bo rastlini začel poganjati cvetni poganjek, navadno še pred prvimi listi. Da se nam rastlina ne bo začela upogibati proti svetlobi, lonček vsak dan obrnemo okoli njegove osi. Če smo z rastlino, kot pravijo ljubitelji lončnic, ravnali z ljubeznijo, nas bo ta razveselila tudi z dvema oziroma več cvetnimi poganjki.
Odstranimo prašnike
Obstaja kar nekaj trikov, s katerimi lahko tudi podaljšamo cvetenje amarilisa. Najbolj enostavno je, da s škarjami previdno odstranimo prašnike, in to še preden sprostijo pelod. S tem bomo cvetenje lončnice podaljšali tudi za nekaj tednov. Kakšen dan pa bomo pridobili tudi, če jo bomo čez noč prestavili v hladnejši prostor. Prednost gojenja čebulic je tudi v tem, da lahko okvirno predvidimo čas, v katerem se bo amarilis popolnoma razcvetel. Navadno potrebuje čebulica za to od 6 do 8 tednov. Zatorej če želimo nekoga presenetiti s cvetočim amarilisom marca, posadimo čebulico zdaj.
Nikoli ne odstranjujemo listov
Ko rastlina odcveti, cvetni poganjek odrežemo, a še vedno zalivamo in gnojimo. Šele ko začnejo listi rumeneti, prenehamo zalivati in gnojiti. Kot svetujejo v vrtnem centru Kalia, po cvetenju cvetno steblo odrežemo, liste pa pustimo, dokler se ne posušijo. Pomembno je, da listi ostanejo na rastlini, saj si v tem času čebulica nabira zalogo hranil za cvetenje in rast v prihodnjem letu. Prav tako lahko poleti rastlino presadimo, skupaj z lončkom, v vrt, ob koncu poletja pa jo spet prenesemo v zaprt prostor. Postopoma jo manj zalivamo in jo po nekaj tednih popolnoma prenehamo zalivati. Posušene in orumenele liste porežemo in nato čebulico nekaj tednov pustimo počivati. Konec novembra amarilis posadimo v lonček in prestavimo v temen prostor, dokler ne požene cvetnega stebla. Tako se spet začne proces priprave na cvetenje, ki nam bo polepšalo praznike.
Žal tudi amarilis ni popolnoma imun proti škodljivcem. Najpogosteje se ga lotita mozaični virus in rjavenje, redkeje, pa vendar, se lahko pojavijo kaparji in pršice. Da je rastlina okužena z mozaičnim virusom, bomo opazili na upočasnjeni rasti, zmanjša se tudi cvetenje. Rjavenje, ki ga podobno kot pri narcisah povzroča gliva Stagonospora curtisii, opazimo po rdečerjavih madežih, ki nastanejo na listih, čebulici ali cvetnem steblu. Okužba lahko sčasoma napreduje do sredice čebulice in jo uniči. Pri zatiranju škodljive glive si lahko pomagamo s sistemskim fungicidom.
