Pretekli teden so v eni od diskontnih trgovin prodajali grozdje iz Namibije. Kar ni tako presenetljivo, saj je podnebje v Namibiji več kot primerno za vzgojo trte, le da v tej državi, kljub temu da so tam vino v 19. stoletju pridelovali nemški menihi, večino grozdja prodajo v Evropo kot namizno grozdje. Na policah iste diskontne trgovine imajo tudi južnoafriško vino, sicer zelo revne kakovosti, kar je škoda, saj je Južna Afrika med deželami novega vinskega sveta še kako zanimiva. V novice so južnoafriški vinogradniki prišli prav te dni, a ne zaradi bližajoče se trgatve, temveč zaradi gozdnih požarov, ki so uničili skoraj polovico posesti vinske kleti Vergelegen, ene najstarejših južnoafriških vinskih kleti na Severozahodnem rtu. Leta 1700 je posest ustanovil guverner province Willem Adriaan van der Stel, ki je za to porabil sredstva svojega delodajalca Nizozemske vzhodnoindijske družbe, slovitega podjetja nizozemske kolonizacije. Guvernerja so zaradi nedovoljene porabe sredstev odpustili in prodali posest, ki je skozi stoletja menjavala lastnike, a ji je nekako uspelo obdržati ugled vinske kleti.
Klet Vergelegen je dandanes sinonim za staro Južno Afriko, ki temelji na nizozemski tradiciji. Pravzaprav je Južna Afrika edina vinorodna država na svetu, ki se ima za svoje vino zahvaliti Nizozemcem, ki res ne veljajo za vinogradniški narod. Toda vino v Južni Afriki so začeli proizvajati z zelo določenim namenom. Že omenjena Nizozemska vzhodnoindijska družba je namreč sredi 17. stoletja na Severozahodni rt poslala Jana van Riebeecka, da bi koloniziral polotok in organiziral pristanišče kot oskrbovalno točko nizozemskih trgovskih ladij na poti proti Aziji, bogati z začimbami. Ena prvih stvari, ki jih je naredil van Riebeeck, je bila zasaditev trte, saj je bilo vino primerna pijača za mornarje na plovbi. Tako je bila prva južnoafriška trgatev leta 1659.
Prva temnopolta enologinja
A ko so zamrle nizozemske kolonialne trgovske poti, je zamrlo tudi zgodnje južnoafriško vinogradništvo. Večino vinogradov so posekali, vztrajalo je le nekaj vinogradnikov, ki so se nenehno soočali s preveliko pridelavo glede na porabo. Zato so v začetku 20. stoletja ustanovili zadrugo KWV, ki še danes skrbi za kakovost in distribucijo južnoafriškega vina. Skoraj vse 20. stoletje je to vino kot posledica mednarodnega bojkota zaradi apartheida ostalo znano le med južnoafriško belo elito. Tako da o južnoafriškem vinu na mednarodnem trgu lahko govorimo šele od začetka 90. let 20. stoletja. Sinonim za južnoafriško vino je pinotage, rdeče vino polnega telesa, pridelano v enem izmed najprepoznavnejših južnoafriških vinorodnih območij Constantia ali Stellenbosch v okolici Cape Towna.
Okušanje vina na verandi katere od vinskih kleti Cape Towna je še vedno osenčeno s pridihom kolonialnosti. Vinski posel v Južni Afriki je posel belih moških. Toda tudi to se počasi spreminja, recimo, da se dogaja druga revolucija južnoafriškega vina. V zadnjem mesecu sta se zgodili dve stvari, ki dajeta slutiti, da bo proizvodnja vina iz Južne Afrike dobila nov zagon. Najprej so polovico vinske kleti Solms-Delta, ki ima 325-letno tradicijo, v lastništvo razdelili delavcem na posesti. Drugi, še pomenljivejši dogodek pa je, da je Južna Afrika dobila prvo temnopolto pridelovalko vina. Ntsiki Biyela je bila prva temnopolta študentka enologije na univerzi v Stellenboschu. Nekaj let je delala v Kaliforniji, sedaj pa se je vrnila domov in ustanovila vinsko znamko Aslina. Sicer še nima svojih vinogradov, temveč grozdje kupuje od devetih vinogradnikov na različnih vinorodnih območjih, a je odločena, da bo s svojim vinom temnopoltim Južnoafričanom dokazala, da vino ni le pijača belcev.
