Grega Koštomaj, trener alpske smučarke Ilke Štuhec: Ilko Štuhec sem učil tudi matematiko

Drži, od svojega sedemnajstega leta. Prej sem tudi sam treniral alpsko smučanje v celjskem klubu. Ker se je s smučanjem ukvarjala tudi sestra, je šport presegel družinske finančne zmožnosti. Odločili smo se, da bom šel sam v trenerske vode, saj se je ves čas govorilo, da sem nadarjen za to smer.

Ne, tedaj sem si želel, da bi bil učitelj. Vpisal sem se na študij matematike, ki pa ga nisem končal, saj je vedno bolj prevladovalo delo v športu. Začel sem v celjskem klubu z mladimi. Znašel sem se in sem ostal v tem poslu. Ko je Cene Jovan našel službo pri Hrvatih, sem prevzel mladinski pogon in bolj kot ne dobil na svoja pleča ves klub. V glavnem smo delovali na Rogli, kjer smo bili tudi organizatorji tekme evropskega pokala. Tedaj sem prvič prišel v stik z ljudmi na višjem nivoju.

Ko se nismo več ujeli v Celju, sem šel najprej za dve leti v Velenje, od tam pa sem se preselil v Maribor k Braniku, kjer sem prvič stopil v stik z Ilko in njeno mamo Darjo Črnko. Ko sem stanoval v Mariboru, sem bil pri Darji podnajemnik, ona pa je bila moja pomočnica. Ilka ni bila pod mojim okriljem, ker je bila mladinka, jaz pa sem bil trener starejših dečkov. Kljub temu sva postala prijatelja, v srednji šoli pa sem ji pomagal pri matematiki. Na račun klubskih uspehov me je takratni direktor reprezentance Rasto Ažnoh povabil v žensko ekipo C, kjer sem delal dve leti. Imeli smo močno in uspešno ekipo, v kateri se mi ni uresničila želja, da bi z ekipnim duhom skupaj prestopili v evropski pokal. Vodilni so želeli, da so nekatere alpske smučarke napredovale hitreje.

Ko sem bil trener v ženski reprezentanci, si me je želel tudi vodja moške reprezentance Urban Planinšek. Bil sem tik pred menjavo sredine, a na zadnjem sestanku nismo našli skupnega jezika. Svoje delo in sebe cenim bolj kot zgolj službo, ki ti jo nekdo določi. Ker me ni nihče vprašal za mnenje, sem vstal in zapustil sestanek. Rekel sem si, da si bom že nekje našel službo.

Najprej sem bil ob pomoči Planinška tik pred podpisom pogodbe v Čilu, a je vse skupaj padlo v vodo. Tedaj pa me je poklical Stojan Puhalj, ki je dobil ponudbo iz Bolgarije. Ker je imel službo na mariborski univerzi, smo se dogovorili, da bom jaz odpotoval v Bolgarijo, saj tedaj še nisem imel družine, Puhalj pa je funkcijo glavnega trenerja opravljal iz Maribora. Bolgarija je imela v mojih mislih negativni predznak, ko pa sem vstopil v državo, sem se prepričal, da je tamkajšnja smučarska zveza zelo urejena. Pri svojem delu smo imeli precej odprte roke.

Uspeh v Garmisch-Partenkirchnu je bil res nekaj posebnega, saj je enajsto mesto Georgijeva še vedno največji bolgarski uspeh v zgodovini svetovnih prvenstev. Celo najuspešnejši bolgarski smučar Peter Popangelov ni bil nikoli uspešnejši.

Dve leti smo delali dobro, potem pa so zamenjali Puhalja in športnega direktorja. Tedanji podpredsednik zveze mi je ponudil štiriletno pogodbo, a ne na mestu članskega trenerja. Pod okrilje sem dobil tri zelo obetavne mladince, ki smo jih v njihovih letnikih pripeljali med najboljšo deseterico. Dobrim rezultatom navkljub mi je športni direktor ves čas lagal, dajal napačne informacije ter mi delegiral način treninga. Postal sem nezadovoljen. Vmes sem se poročil, dobil otroka, zato sem začel iskati novo službo.

Kar hitro, res. Na svetovnem pokalu v Banskem pred dvema sezonama sta pristopili do mene Darja in Ilka. Ob pravem času torej, saj sem bil v Bolgariji nezadovoljen, lačen novih izzivov, Ilko pa sem poznal. Malce me je skrbelo le to, ker nikoli nisem delal le z enim tekmovalcem, temveč vselej s skupino. Po pogovoru z Ilko sem ugotovil, da je med nama ostala prijateljsko zaupljiva vez, zato sem zlahka sprejel odločitev.

Zelo smo garali, delali veliko na količini treningov. Ilka je bila drugo leto zdrava, brez omejitev poškodb. Brez težav je prenašala veliko količino vadbe. Na treningih ji je šlo dobro, na tekmah pa ne. Analiza za nazaj je pokazala, da je bilo veliko vzrokov psihološke narave, saj je želela na silo priti do rezultata. Lastna ekipa je bila veliko finančno breme, ki se ga je prepozno znebila.

Po sezoni smo se usedli, si povedali stvari v obraz. Psihologa Romana Vodeba smo zamenjali s Tanjo Kajtna ter uvedli še nekaj novosti. Stvari so se sestavile. Poleg tega smo imeli poleti res dobre pogoje za trening, ko smo sodelovali s Petrom Penom in slovensko moško reprezentanco. Tudi na smučarski zvezi so zaposleni ljudje, ki imajo podobne poglede kot mi. Želijo si pripeljati na vrh Slovenca in se ne uklanjajo številnim posameznim interesom.

Vedeli smo, da je Ilka hitra, da pa je tako suverena, si nismo mislili. Ilka se je sprostila in začela kazati vse svoje potenciale.

V enemu od intervjujev sem prebral, da je Massi rekel, da je naša ekipa prekopirana od Tine Maze. To ne drži. Pri nas niso točno opredeljene vloge. Imamo demokratične sestanke. Ilka ima vselej besedo, da pove svoje notranje občutke, na podlagi katerih lažje sestavljamo naporen urnik.

Kje pa. Seveda se kdaj sporečemo, saj skupaj preživimo več časa kot z družino. Prihaja do trenj, ki jih skušamo rešiti za zaprtimi vrati, da ne vplivajo na potek naslednjega dne. Zjutraj mora biti tekmovalec spočit in neobremenjen, saj lahko le v takšnem primeru od njega nekaj zahtevaš. Če si sam neorganiziran in neodločen, ni pravično od tekmovalca zahtevati, da gre na treningu prek sebe.

Dokaj umirjeno. Zavedam se, da smo imeli nekaj sreče, da smo se našli takšni karakterji, kot smo. Eno leto smo gradili medosebne odnose, letos določene stvari delujejo že neverbalno. Sedaj že na ogledih brez besed opazim Ilko, kdaj pričakuje od mene pomoč, včasih pa sem ji bil kdaj celo v napoto.

Rahlo smo spremenili cilje, a ostajamo na realnih tleh. Serijske zmage niso enostavne, a bomo naredili vse, da se nadaljujejo. Skušali bomo zadržati trend sproščenosti ter osredotočenosti na vsako tekmo posebej, ker očitno takšen pristop funkcionira. To se ne pozna le v smuku, temveč tudi veleslalomu in slalomu. Stvari se sproščajo, Ilki je na startu vse lažje, zato ji ne bomo naložili rezultatskega bremena.

Zlagal bi se, če bi rekel, da je ne. Zato se veselim tekem, kjer so tudi drugi moški trenerji. Sicer sem žensko družbo dobro sprejel. Vselej sem imel v svoji bližini veliko prijateljic, s katerimi sem imel zaupljive odnose. Ko kdaj začutim, da ni dobro, da uveljavljam moški pogled, znam popustiti in pojesti cmok. V ekipi se imam za človeka, ki po uspehih zadeve umirja in jih spušča na realna tla. Hkrati se mi zdi prav, da ženski del uspehe doživlja bolj evforično.

Seveda. Lani me je vsak trener najprej vprašal, kdo sem. Sedaj me vsi poznajo. Trenerji se z menoj pogovarjajo, so bolj odkriti in spoštljivi. Moja življenjska filozofija je, da delo obrodi sadove. Noben dan v življenju ni izgubljen. Tudi v še tako nemogočih pogojih je mogoče najti pozitivno stvar. S to miselnostjo delujemo v ekipi. Stvari želimo racionalizirati, ne le trenirati zaradi treningov, temveč iskati rezervo v kvalitetnem in načrtovanem delu.