Robert Renier: Državno tožilstvo, ki kljub nekaterim drugačnim ocenam po mojem mnenju deluje dobro, ima še veliko prostora za izboljšanje in povečanje učinkovitosti. Sam bi posebno pozornost namenil obvladovanju kazenskih zadev, reševanju zadev v razumnih rokih, poenotenju politike pregona ter pripravi tožilstva na prevzem nove vloge – prenosa preiskave na tožilstvo in policijo. Na področju politike pregona bi imele prednost najtežje oblike gospodarskega kriminala. Kar zadeva bančni kriminal, mora le ta dobiti ustrezen epilog na sodišču. Enako velja za vse oblike organiziranega kriminala ter korupcijskih kaznivih dejanj. Ne nazadnje je moj cilj poenotenje notranje organizacije tožilstev in uvedba analitične službe, ki bo omogočala sprotno prilagajanje politike pregona razmeram v družbi.
Drago Šketa: Prioritete, ki sem jih zastavil v svojem strateškem načrtu, se nanašajo predvsem na gospodarsko, korupcijsko in organizirano kriminaliteto, starejše nerešene zadeve, sovražni govor ter kršitev pravic delavcev in ranljivih skupin ljudi – tudi tistih kaznivih dejanj, pri katerih so žrtve otroci in mladoletniki. Prioritetno mora biti tudi zaseganje premoženja v okviru začasnih zavarovanj po zakonu o kazenskem postopku in zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, pa večja kvaliteta tožilskega odločanja in restriktivna politika do storilcev povratnikov. Treba je zagotoviti tudi boljše pogoje dela.
Konec lanskega leta je v Ljubljani prišlo do prve, še nepravnomočne obsodbe bankirjev. Kaj lahko javnost realno pričakuje pri pregonu bančne kriminalitete?Šketa: Bančna kriminaliteta po svoji specifičnosti in preiskanosti po kazenskem zakoniku spada med težje dokazljiva dejanja zaradi dokazovanja tako imenovanega obarvanega naklepa, hkrati pa terja ugotavljanje višine bančne luknje v breme davkoplačevalcev. Pri pregonu bančne kriminalitete lahko javnost pričakuje dosledno odkrivanje s strani policije, preiskovanje, pregon in zastopanje obtožnih aktov pred sodišči s strani tožilstva ter hitro sojenje sodišč.
Renier: Tožilci na specializiranem državnem tožilstvu se s to zahtevno in obsežno problematiko vseskozi aktivno ukvarjajo, pri čemer pa je za takšne preiskave potreben čas. Bližnjice do rešitev v teh primerih ne obstajajo, pa če bi si jih še tako želeli.
Kakšne organizacijske izboljšave so mogoče z vidika poštene porazdelitve delovnih obremenitev med posameznimi tožilstvi in tožilci?Renier: Na okrožnem državnem tožilstvu v Krškem smo s prevzemom znatnega dela nerešenih zadev s tožilstev v Celju, Mariboru in na Ptuju že pred leti prvi pomagali k ureditvi razmer. Danes je to postala že ustaljena praksa tudi na drugih tožilstvih. Glede na veliko število zavrženih ovadb na nekaterih večjih tožilstvih vidim kot eno od možnosti prenos reševanja teh zadev na višje pravosodne svetovalce ter prerazporeditev dela tožilcev iz splošnih na bolj obremenjene gospodarsko-kazenske oddelke. Največje razlike so običajno med tožilci znotraj posameznih tožilstev.
Šketa: Organizacijske izboljšave bodo namenjene predvsem analitiki obremenitev državnih tožilstev. Posledično bo zaradi tega prihajalo do predodeljevanja zadev na manj obremenjena državna tožilstva, tudi tako, da bi se odstopali posamezni sklopi kaznivih dejanj – na primer pravic delavcev in podobno. Hkrati pa se bo po potrebi opravljalo tudi vrednotenje posameznih tožilskih zadev ter uravnavalo obremenitve med primerljivimi tožilci na oddelkih.
Kako ste naklonjeni ideji, da bi bili tožilci lahko delno plačani tudi po učinkovitosti?Šketa: V osnovno plačo državnega tožilca je vključena tudi nezdružljivost funkcije, ki je temeljnega pomena za njegovo delovanje in neodvisnost. Zato v del, ki se nanaša na fiksno plačo, ni mogoče posegati, plače pa ne gre razčlenjevati na statični in variabilni del. Glede možnosti (dodatnega, op. p.) plačila za večjo učinkovitost pa sem zelo privržen k rešitvam, ki zagotavljajo dodatna finančna sredstva in na ta način spodbujajo tožilce, ki že sedaj pogosto delajo prek delovnega časa in vlagajo veliko naporov.
Renier: Takšnega načina nagrajevanja sodnikov ali tožilcev ne pozna nobena evropska država in tudi sam mu nisem naklonjen. Gre za destimulativni sistem, ki vnaša razdor. Prva leta svoje kariere sem delal v takšnem sistemu in sem dodobra spoznal njegovo krivičnost. Pretežni del variabilnega dela je bil razdeljen med tožilce, ki so reševali več zadev, vendar neprimerno lažje. Zaradi slabosti takšnega nagrajevanja je bil leta 1995 uveden sistem, kot ga poznamo danes.
Kje vidite tožilstvo čez šest let? Je v tem času – ob seveda ustrezni podporni zakonodaji in v sodelovanju z drugimi deležniki – mogoče vzpostaviti sistem, v katerem bi ukinili sodne preiskave in bi to težo nosilo tožilstvo s policijo?Renier: Ob koncu prihodnjega mandata generalnega državnega tožilca vidim tožilstvo, ki bo bolj odprto do javnosti, ki bo aktivni koordinator aktivnosti na področju predkazenskega postopka ter bo s svojim učinkovitim izvajanjem pristojnosti obvladovalo kazenske zadeve in njihov dotok na sodišča. S premišljenimi in celovitimi spremembami zakona o kazenskem postopku pa je v tem času mogoče vzpostaviti tudi povsem nov koncept preiskave, na kar se bo tožilstvo v vsakem primeru temeljito pripravilo.
Šketa: Čez šest let vidim tožilstvo kot eno izmed zgledno primerljivih tožilstev na področju Evropske unije, pri čemer pa bo treba veliko naporov vložiti v dodatna izobraževanja tožilcev, zagotavljanje podpornega kadra in tožilskih mest. Še posebno, če bo prišlo do tožilske preiskave. Omenjeni proces uvedbe tožilske preiskave – tako glede priprave zakonodaje ter organizacije dela – pa naj poteka od vsega začetka ob skupnem sodelovanju tožilstva in policije s pravosodnim ministrstvom ter postopoma in preudarno.
