Zvenelo je kot obrobno vprašanje, a je zadelo v bistvo: minister in ministrica se razhajata v pravnih pogledih, a v ozadju dileme »svoboda ali varnost« oziroma »človekove pravice ali varnost« stojita svetovni nazor in ideologija. Vprašanje, kako gledamo na svet, ki obkroža Slovenijo, postaja eksistencialno. Nas tisto »tam zunaj« ogroža ali je to priložnost, da revidiramo temelje svoje človečnosti? Koliko je Slovenija pripravljena dati, žrtvovati za to, da bi ujela vsaj še odmev vrednot, ki so jo po drugi svetovni vojni uvrstile med moralne zmagovalke?
Medtem ko mednarodni in ustavni pravniki ugibajo, kako si vladna koalicija predstavlja, da bi zaprla meje pred begunci in pri tem ne bi kršila človekovih pravic, mednarodnega prava, prava EU ter domače ustave, politiki razmišljajo o nečem drugem. Meje bi zaprli, tako je mogoče razumeti njihove skope razlage, ko bi prihod beguncev nakazoval, da ne bo mogoče več vzdrževati statusa quo. Status quo pa je okrog tisoč do tisoč petsto potencialnih postelj za begunce v Sloveniji. To je – primerjalno – toliko, kot če bi Nemčija namestila sto tisoč beguncev namesto milijona. Ali pa Avstrija deset tisoč beguncev namesto sto tisoč. Politično Slovenija »bremena« deli z deset.
Na seji sveta za nacionalno varnost, ki je bila posvečena zakonu o tujcih, je državni vrh govoril tudi o tem, da bi, če bi bilo pri nas beguncev »preveč«, trpela gospodarstvo in turizem. En sirski begunec manj – deset turistov več. To je prvi del ideologije zakona o tujcih.
Vlada in vodilna državna politika sta se o predlogu zakona o tujcih resda posvetovali tudi s pravniki. Za štiri, nekdanjega predsednika republike Danila Türka, profesorja z ljubljanske pravne fakultete Franca Grada in Rajka Pirnata ter pomočnika direktorice službe vlade za zakonodajo Janeza Pogorelca vlada trdi, da zakon o tujcih podpirajo. Vendar je vrag v podrobnostih. Türk pravi, da zadnje verzije zakona ne pozna, da pa iz mednarodnopravnih norm izhaja, da imajo države pravico odreči pravico do azila tedaj, ko razglasijo izredne razmere, ker je ogrožen njihov obstoj. Profesor Grad javnih izjav o zakonu ne daje. Pirnat nima časa. Pogorelec pa je tako in tako vladni uslužbenec...
Vlada ima s strokovno podporo četverice pravnikov – milo rečeno – problem.
Žal tudi pravniki, profesorji in raziskovalci, ki so bili povabljeni na pogovore o zakonu in mu nasprotujejo, ne želijo javno govoriti. V anonimnih pogovorih z njimi pa smo izvedeli, da so politike opozorili, da bo zakon padel na ustavnem sodišču in na evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu.
Vendar to za politiko ni relevantno.
Zanjo je relevanten ta trenutek. Zakaj tunizijski priseljenec ugrabi tovornjak in z njim zapelje v obiskovalce božičnega sejma v Berlinu? Javnost terja odgovor. Ta pa je – če pogledate ekonomsko-politični zemljevid Evrope in okolice – skrajno zapleten. Politiku ne koristi. Prav tako ne koristi razlaga, da je šlo za patološko motnjo. Politik ve, da so takšni tudi Evropejci, in logično izpeljevanje v tej smeri ne vodi nikamor. Lahko pa se politik zateče tudi k zmagovalni trditvi: če Anisa Amrija ne bi bilo v Evropi, nas ne bi ubil. To je drugi del ideologije zakona o tujcih.
