Ampak – prišla je osvoboditev, takšna in drugačna. Miklavža so verjetno zaprli z njegovim spremstvom vred. Saj ne moremo otrokom lagati in jim kazati nečesa, česar ni – so rekli. Telefonirali so v Sovjetsko zvezo in povprašali za nadomestek. Dobili smo dedka Mraza, saj je otrokom kar nekaj manjkalo. Poslali so nam fotografijo čisto resničnega bradatega moža, ki ima rdeč nos od mraza. Doma je daleč v mrzli Sibiriji. To bo tisto pravo, smo rekli, samo malo ga bo treba prirediti. Slikar Maksim Gaspari je vzel v roke kos papirja in začel modno oblikovanje: oblekel ga je v gorenjsko irhasto suknjo, ga obul v pošvedrane škornje in mu na glavo poveznil svojo notranjsko polhovko. Pa smo ga spet imeli: čisto pravega, našega dedka Mraza.
Seveda brez kakršne koli laži otrokom. Sedel je na sani, zapregli so rdeči traktor in krenil je izpod novoletne jelke. To smo preimenovali po vzgojno škodljivem in nazadnjaškem »krispanu« (Kristbaumu) ali božičnemu dreveščku, za potrebe nove »svetlejše prihodnosti«. Za njim se je vsul trop plišastih živali, od belih medvedov pa do črnih pingvinov – vse čisto naše, slovensko… Zagorelo je na milijone žarnic (le v Srednjem Kašlju ni bilo nobene; zaradi nazadnjaštva so brlele tam samo sveče ob jaslicah). Grmenje petard je bilo veličastno, bliski ognjemetov so bili čarobni. To razkošje smo ohranili vse do današnjih dni.
Pa je izbruhnila osamosvojitev in ruskega falota smo poslali takoj nazaj v Zauralje. Mi imamo namreč novega, čisto slovensko-ameriškega možička Božička. Ta naš novi patron ima zelencev kot listja na drevju. Vozi se v zlati kočiji s kanadskimi severnimi jeleni. Čeprav nekaterim ni bila všeč tista rdeča barva njegove suknje in kape, so mu vseeno na široko odprli vrata. Imel je čisto podobne navade kot starejši ruski brat. Ampak nekaj je bilo »bistveno novega« pri njem. Bil je zagovornik demokracije. To pa se sliši čisto drugače kot »vladavina ljudstva«, ki jo je razglašal tisti Rus.
Staknili so glave in po večurnih mučnih pogovorih sami sebi zaploskali in zapisali: zdaj, ko imamo demokracijo, ni več razlogov, da ne bi v decembru vsako leto razsajali kar vsi trije. Od vsakega imamo korist v trezorjih naših bank: od prodaje slaščic, na tone uvoženih petard (samo prekršek!), neuničljivih kitajskih plastičnih igrač in še in še za naš zdravi naraščaj. Za delovno ljudstvo in brezposelne pa poskrbimo za uvoz ameriških cigaret, predvsem pa francoskega konjaka in škotskega viskija, ki prežene vse skrbi in v potrtih prsih up budi – vsaj za nekaj časa.
Za njih imam alternativni predlog. Predsednik države naj izkoristi svojo pravico in izda odredbo oziroma nekaj približno take vsebine: Odrejam, da se vsi trije decembrski možje bratsko spojijo in se od letos naprej pojavljajo samo v eni osebi, ki bi jo (morda) poimenovali Decemberman…
Ker imam iz mladosti nekaj izkušenj s kostumografijo in maskerstvom, lahko pri tem pomagam pri nastajanju novega decembrskega lika. Sivo brado imajo že tako vsi trije. Oblecimo nekoga v Božičkovo suknjo, obujmo ga v pošvedrane Mrazove škornje, na glavo pa mu posadimo Miklavževo mitro. Tako bi dobili najcenejšega dobrega moža za bodoča stoletja in bi zadostil vsem pravilom demokracije – v eni osebi.
Kaj pa vem… Morda pa bi se za en dan (če mu ostaja kaj časa med državniškimi posli) tako oblekel kar sam gospod predsednik. In otroci bi ga imeli še raje. V razmislek. In vse najboljše v novem letu.
Jože Centa, Ljubljana
