Kamor ptice ne letijo je komad za štiri plesalce, ki so vsak na svoj način izraziti v plesnih sposobnostih in izrazu, kar delo močno zaznamuje. Gre namreč za rahločutno študijo posameznikovega izgubljanja in iskanja v sozvočjih in disonancah z drugimi, kar bolj kot tehnično dovršenost terja izoblikovane, zrele in občutljive performerje. V tem smislu se štajerska ekipa dobro odreže, predvsem težko odvrnemo oči od Katje Kosi, ki kompleksno razvije duet z Juretom Mastenom, s katerim ustvarjata krhke in boječe bližine, ki si ne upajo zaupati, kar se v plesnem smislu kaže tako, da kljub videzu dotika do kontakta in prenosa bremena teže redko pride. Ta rahlo paranoična gmota štirih teles, ki je skorajda sinhrona, ki pa se na kakšno resnično skupnost nikoli ne zvede, nenehno bežno pogleduje drug proti drugemu z mešanico želje po pripadnosti na eni in skeptičnosti do skupnega cilja na drugi strani. Resnična usklajenost med njimi je redka in bežna, njihova homogenost je bolj kot v skupnih akcijah v vsem skupnem občutku osamljenosti v množici in hrepenenju po izgubljeni vezi.
Reiterjeva zna izpostaviti posamezne vrline plesalcev – predvsem izstopa April Veselko s spretno, skoraj akrobatsko uporabo tal – ni pa ji težko plesalk tudi dlje prepustiti pozam in počasnim premikom v ozadju odra; tam večkrat obtiči Mojca Kasjak. Kompozicijsko zato delo, dokler je v tem počasnem modusu, ki je tudi prevladujoč, dobro deluje, več težav pa imajo plesalci, ko vendarle, kar je za koreografinjo značilno, pride do hitrejših in udarnejših delov, ki zahtevajo veliko natančnost. In točno tam se sicer s trudom oblikovana občutljivost na trenutke prevesi bodisi v okornost bodisi v pretiran sentiment. Docela gol oder brez scenografije – iz stropa v ravni vrsti raste zgolj nekaj mikrofonov kapnikov, ki na zadnjo steno mečejo senco – v smislu grajenja atmosfere veliko prepušča svetlobnemu oblikovanju, ki oder pogosto pušča pritajeno osvetljen z občasnimi dramatičnejšimi svetlobnimi kontrasti, ki izrisujejo močne sence plesočim figuram. Najbolj pa plesalcem v tem smislu pomaga temačna in počasna, s šumi obogatena elektronska glasba francoskega medijskega umetnika Thomasa Könerja (montaža glasbe je delo Marka Gutmana), ki je prepredena s poetičnimi enigmatskimi pripovedovanji moškega glasu v francoščini. Vse to nedvomno pripomore, da se nam po začetni sramežljivosti ob postopni izgradnji situacije zazdi, da smo vse plesalce v slabo uro trajajoči predstavi spoznali ali, bolje, prepoznali nekaj lastnega v njihovih prizadevanjih, torej nekaj za sodobno urbano individualizirano družbo univerzalnega. To je pravzaprav zelo preprosta predstava, ki ne prinaša nič revolucionarnega v izvedbenem, koreografskem ali konceptualnem smislu. Zna pa z veliko občutljivostjo poslušati življenje in s pretanjenim občutkom oblikovati pripoved o hrepenenju, strahu in samoti na takšen način, da se gledalci počutimo manj sami.