Terorizem je postal del vsakdanjega življenja Francozov, tudi v šolah učitelji pripravljajo otroke na teroristični napad in zahtevajo od njih, naj bodo budni. Lokalne oblasti so po pokolu v Nici odpovedale posamezne javne prireditve, kot je bil v začetku septembra v mestu Lille sejem starin, ki se ga vsako leto udeleži več kot 2 milijona ljudi. Strah pred terorizmom je postal poleg bojazni pred izgubo službe (ob vse večji brezposelnosti od leta 2008) največja skrb Francozov. Od konca julija 2016 v Franciji ni bilo več terorističnih napadov, vendar so jih v tem času kar nekaj preprečili. Za novoletne praznike so bili pariški hoteli spet polni. Še vedno vlada opozarja, da kljub vsem ukrepom in izrednemu stanju, ko ima policija večja pooblastila, ni mogoče povsem preprečiti terorističnih napadov.
Evropa kot mehki trebuh
V zadnjih dveh letih se je v Franciji tudi povečalo število kaznivih dejanj proti muslimanom. Tako obstaja nevarnost konflikta med skrajno desnico in muslimani, na katero opozarja ugledni francoski politolog Gilles Keppel. Strategija Islamske država je, da bi muslimani v Evropi – v Franciji jih je 5 milijonov, podobno kot v Nemčiji – s terorističnimi napadi, ki bi jih izvedli posamezniki, postali grešni kozli, s čimer bi jih sprla z ostalim delom družbe in nato lažje rekrutirala. Abu Musab Al Suri, nekdanji član Al Kaide, je v svojem tekstu iz leta 2008, Evropo imenoval za »mehki trebuh« Zahoda ravno zato, ker naj bi se evropska družba s pomočjo terorističnih napadov zelo lahko radikalizirala na islamofobe in islamiste. Skrajna desnica tako na nek način v Evropi dela za Islamsko državo. Keppel zdaj svari francoske predsedniške kandidate, naj upoštevajo dejstvo, da je glavni namen islamističnega terorja spodbujanje državljanske vojne.
Vse več Karlov Martelov
Že po napadu na uredništvo tednika Charlie Hebdo se je francoska družba razdelila na tri dele. V prvi skupini so »Jaz sem Charlie«, med katerimi so tudi številni integrirani muslimani. V drugo sodijo tisti, ki jim ni dovolj, da so Charlie, ampak hočejo biti tudi Charles (Karel) Martel, zmagovalec v bitki proti Arabcem pri Poitiersu leta 732. V tretji pa so tisti, ki na primer niso hoteli spoštovati minuto tišine na čast pobitim, torej številni mladi iz revnih predmestij, ki so naklonjeni Islamski državi.
Pravzaprav je ta delitev obstajala že prej, le da se je v zadnjih dveh letih povečalo število tistih, ki bi bili radi Karel Martel. To se je pokazalo tudi na novembrskih volitvah desničarskega predsedniškega kandidata, na katerih je nepričakovano prepričljivo zmagal François Fillon. Številni analitiki menijo, da je največ k njegovi zmagi pripomogla njegova knjiga z naslovom Islamski totalitarizem. Nepričakovano pa je izpadel Alain Juppé, k čemur naj bi največ prispevalo dejstvo, da mu je skrajna desnica med volilno kampanjo na družabnih omrežjih in drugje po spletu uspela pripeti vzdevek Ali Juppé. Kot župan Bordeauxa namreč zelo dobro sodeluje s tamkajšnjim imamom, poleg tega se je v volilnem boju zavzel za vključevanja muslimanov v francosko družbo in na primer ni odobraval prepovedi burkinija. Morda pa Fillon vendarle ne bo preslišal Kepplovega svarila.
