Skrivnost Dolores Hart

Poljub, ki je trajal 40 let

 Dolores Hart – s pravim priimkom Hicks – se je rodila 20. oktobra 1938 v Chicagu, odrasla pa je v Hollywoodu. Oba od staršev sta bila igralca, ki sta se poročila pri 16 oziroma 17 letih, nato pa se s hčerjo s trebuhom za kruhom preselila v Kalifornijo.

Dolores je po ločitvi staršev pogosto obiskovala očeta na snemanjih in tudi sama postala igralka. Leta 1956 je nastopila v filmu z Elvisom Presleyjem. Njun filmski poljub – omejitev filmskega poljuba je bila 15 sekund, ta pa traja že 40 let, se je nekoč pošalila Dolores, ki jo še danes najpogosteje sprašujejo, kako je bilo poljubiti Elvisa – ji je prinesel zavist, slavo in nove vloge. Izkazalo se je namreč, da Dolores, ki so jo brž oklicali za novo Grace Kelly, nima le tople, prikupne lepote, temveč tudi resničen igralski talent. Kritikom je padla v oči celo v filmih, ki sami po sebi niso bili kdove kako dobri ali uspešni. Danes najbolj slovi po uspešnici Kje so fantje (Where the Boys Are, 1960), melodrami o najstnikih na razpuščenih počitnicah. Naslednje leto je Dolores v filmu o Frančišku Asiškem nastopila v vlogi svete Klare. Ko se je skupaj s filmsko ekipo v Vatikanu srečala s papežem Janezom XXIII., je ta izrekel besede, ki jih je marsikdo štel za preroške. Ko se je Dolores predstavila in povedala, da je igrala Klaro, jo je papež popravil z besedami: »Ti si Klara.«

To ni bilo zadnjič, da je Dolores Hart igrala osebo, ki stavi svoje življenje na Boga. Po sijajnem nastopu v drami o judovski vojni begunki Lisa (1962) je v eni od epizod TV-serije The Virginian igrala katoliško misijonarko. Vse kaj drugega pa je bila vloga, s katero se je poslovila od filma. V komediji Pridi, poleti z menoj (Come Fly With Me, 1963) je igrala stevardeso, ki išče bogatega moža. Nihče razen nje ni vedel, da bo to njen zadnji film.

Dokler naju smrt ne loči

Ob vstopu v samostan Dolores Hart ni zapustila le možnosti za bleščečo filmsko kariero, temveč tudi ljubezen, kakršno najdejo le redki. V Hollywoodu je imela veliko uglednih občudovalcev, med drugimi Alija Khana (ki je bil desetletje prej poročen z Rito Hayworth). Potem je šla nekega večera na zmenek na slepo s poslovnežem Donom Robinsonom. Takoj sta se ujela; Robinson jo je celo še isti večer zasnubil. Veliko pozneje sta se res zaročila. »Bil je eden najbolj dobrovoljnih in brez dvoma najboljših ljudi, kar sem jih spoznala,« je v avtobiografiji Uho srca zapisala Dolores. »Bil je sijajna partija. Danes to lahko rečem, kajti šele v luči posvečenega življenja lahko jasno vidiš vso milost človeka.«

Prav Don Robinson je bil nemara tudi prvi človek, ki je začutil, da se Dolores odmika posvetnemu življenju. Načrtovala sta poroko, Dolores je celo že imela poročno obleko; in vendar je kljub očitni iskrenosti njenih ljubezenskih izjav Robinson začutil v njenem glasu in očeh senco druge navzočnosti. Ko je izvedel za njeno odločitev o vstopu v samostan, se mu je podrl svet. A njegova izjava »Če tako čutiš, potem to morava storiti,« pove vse o njegovi ljubezni. Nikoli se ni poročil in je do svoje smrti leta 2011 Dolores vsaj enkrat na leto obiskal v samostanu.

»Upam, da me nihče ne ustavi – prosim, naj me kdo ustavi«

Film Pridi, poleti z menoj je bil uspešnica. Dolores je spomladi 1963 s soigralci odšla na propagandno turnejo po ZDA, med katero se je odpeljala v benediktinski samostan Regina Laudis. Za vedno.

Odločitev za samostansko življenje seveda ni bila tako nenadna, kot se je zdela zunanjim opazovalcem. Sicer živahna Dolores je bila k poduhovljenosti nagnjena že kot otrok. V katoliško vero se je spreobrnila – prostovoljno in sama – pri desetih letih. Nekateri ugibajo, da zato, ker ji je Katoliška cerkev ponudila strukturo in gotovost, ki je doma zaradi nasilnega očeta ni uživala. Od poznih 50. let je Dolores pogosto odhajala na večdnevna bivanja v omenjeni samostan. Čeprav si je vedno želela biti igralka, jo je tisto, kar je našla tam – sama to imenuje Božja navzočnost – čedalje bolj neustavljivo pritegovalo. In vendar se je tega tudi bala. Celo tik pred vstopom v samostan je bila razdvojena: »Upam, da me nihče ne ustavi – prosim, naj me kdo ustavi.«

Vedno je pričakovala, da se ji bo v samostanu Bog nenadoma polno razodel. Pa ni bilo tako. Tistega dne, ko je vstopila v samostan, je z grozo začutila, da je »navzočnost« izginila. »Tisto noč sem jokala, dokler nisem zaspala. Jokala sem, dokler nisem zaspala, še tri leta.«

Zakaj je torej ostala?

Ker je šele v samostanu prvič začutila sebe kot osebo. Spoznala je: »Ostati ni kompromis, temveč pravi, veliki izziv mojega življenja.«

Ostala je. V naslednjih letih je spoznavala in brusila samo sebe, se nemalokrat spopadla s predstojniki in pomagala vnesti novega duha v redovniško skupnost. Če nam avtobiografija Dolores Hart kaj razkriva, je to, da je vera resnično skrivnost.