Violončelist Primož Zalaznik je odraščal v glasbeni družini na Drenovem Griču, ob štirih sestrah violinistkah; poleg njega so tri končale glasbeno akademijo. Po podiplomskem študiju v Ljubljani se je izpopolnjeval še v Kölnu, Essnu in na Dunaju. Leta 2008 je postal namestnik soloviolončelista v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, leta 2015 soloviolončelist. Od leta 2013 je kot namestnik sodeloval tudi z Dunajskimi filharmoniki, nato so mu ponudili pogodbeno mesto. Temu preprosto ni mogel reči ne: »Če bi rekel ne, take ponudbe najbrž ne bi bilo več!« Odšel je tudi zaradi zagotovljene eksistence.
V najboljši orkester na svetu
Zelo težko se je prebiti v orkester, ki slovi kot najboljši na svetu, pa vendarle pri Dunajskih filharmonikih trenutno igrajo kar trije Slovenci; poleg njega še violinistka Petra Kovačič in kontrabasist Iztok Hrastnik. S Hrastnikom sta si že leta 2007 delila cikel Mladi virtuozi, pozneje sta bila tri leta tudi sodelavca v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija.
Dunajski orkester je Zalaznik sprva spoznal prek prof. Roberta Nagyja, soloviolončelista Dunajskih filharmonikov, pri katerem se je dodatno mojstril. Pogodbeno pa ga je potem k sodelovanju povabila sekcija violončelistov, medtem ko je redno službo zelo težko dobiti.
Jutranji stisk roke
Ko pripoveduje o razlikah med obema orkestroma, v katerih je delal, pravi, da je raven igranja in umetniških izkustev na Dunaju nedvomno višja kot v Ljubljani: »Člani v orkestru so tudi zelo tovariški, spoštljivi, vsako jutro si vsaj znotraj sekcij podajo roke, si iskreno pogledajo v oči in se z zagnanostjo za skupno dobro lotijo dela.« Razlika je tudi v količini dela, saj se predstave v dunajski državni operi vrstijo druga za drugo. Nastopa skoraj vsak večer, tako v operi, v baletu kot tudi v filharmoničnem abonmaju. »Filharmoniki svoji službi rečejo 'dve uri in pol' ali 'dienst'. Julija lani sem imel celo 50 'dienstov' v enem mesecu,« se smeje.
Na Dunaju se igra veliko glasbe 18. in 19. stoletja, sodobne je za ščep, bolj sproščene, s kakršno se ponašajo naši simfoniki, pa nič. Prav ta sproščeni program s kakšnim jazz bendom malce pogreša. »Na Dunaju so zadržani celo do 20. stoletja, še Šostakovič in Prokofjev se zelo redko znajdeta v repertoarju,« pravi Zalaznik. »Zelo resno in z veliko pozornostjo, v nasprotju z nami, pa jemljejo Straussove valčke, ki so del njihove tradicije.«
Dirigent kot motivacija
Glede velikih dirigentov pa meni, da niso vedno reference tiste, ki dvigajo motivacijo v orkestru: »Če pride pred orkester malce slabši dirigent, se to pozna na koncertu – tako v Ljubljani kot na Dunaju. A bolj kot legende nas znajo potegniti kakšni mlajši dirigenti, denimo Andris Nelsons, Tugan Sokiev ali Gustavo Dudamel.«
Zalaznik je te dni s pianistom Julianom Yojem Hedenborgom na krajši turneji po Sloveniji in Avstriji. »Želel sem sestaviti poslušljiv program, ob Beethovna, Weberna in Brahmsa, ki so ustvarjali na Dunaju, sem postavil tudi slovenskega skladatelja Marijana Lipovška z njegovo Balado. Ko na Dunaju vidijo priimek Lipovšek, ga prepoznajo. Spraševali so me že, ali je to oče Marjane Lipovšek. Marjana Lipovšek uživa tam velik ugled, svojo mednarodno operno kariero je začela prav v Dunajski državni operi, leta 2014 je dobila zlato medaljo mesta Dunaj.«
