Ob dveh obletnicah našega največjega arhitekta Jožeta Plečnika (1872–1957) bo leto 2017 v Ljubljani posebej posvečeno predstavitvi njegove dragocene kulturne zapuščine. Z bogatim programom bodo na njegovo vlogo v arhitekturi in urbanizmu opozarjali predvsem v Plečnikovi hiši in v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO).
Usodna selitev
Plečnik, arhitekt svetovnega merila, se je rodil v Ljubljani, a se je šolal v Gradcu in na Dunaju, kjer je bil študent uveljavljenega Otta Wagnerja, dokler ni leta 1901 odprl samostojnega arhitekturnega ateljeja. Dunajčanom je pustil eno svojih najpomembnejših mladostnih del – Zacherlovo hišo – in se desetletje kasneje preselil v Prago. Tam je poučeval na umetniško-obrtni šoli in sodeloval pri obnovi praškega gradu na Hradčanih, kjer je med drugim preuredil predsedniško stanovanje in vrtove, kasneje pa je postavil še cerkev sv. Srca Jezusovega na Vinohradih.
Leta 1921 je sprejel profesorsko mesto na fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, z vrnitvijo pa je močno zaznamoval slovensko prestolnico, ki ji ne pravijo zaman Plečnikova Ljubljana. Z njegovimi arhitekturnimi in urbanističnimi odločitvami se namreč Ljubljančani srečujejo ves čas; ne gre le za Tromostovje ali Čevljarski most, ureditev nabrežja Ljubljanice ali arkade na mestni tržnici, ne zgolj za Narodno in univerzitetno knjižnico ali pokopališče Žale.
Z mostovi ter spremembami v ulicah in parkih je domišljeno preuredil urbano tkivo mesta, denimo tako, da je z glavno promenado prek Tromostovja, Čopove in Cankarjeve povezal grajski hrib s Tivolijem, njegove posege pa prej kot voznik avtomobila opazi pešec, ki mu ritem koraka med hojo narekuje tudi arhitektova preudarnost. Sicer pa je Plečnik ob Ljubljani zaznamoval tudi druga slovenska mesta, saj je denimo zasnoval cerkvi v Bogojini in Ponikvah, stavbo Ljudske posojilnice in paviljon v Celju, sodeloval je tudi pri arhitekturni preureditvi gledališča v Kranju.
Talec interesov kapitala
Arhitektovo izvirnost in izjemen občutek za vključevanje zgodovinskih, regionalnih in lokalnih prvin v novonastala arhitekturna dela so že pred desetletji opazili tudi v tujini, predvsem v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja je postal Plečnik pravo odkritje za Evropo in svet. Toliko bolj razveseljivo je bilo, da so leta 2015 po dveh letih prenove za obiskovalce ponovno odprli Plečnikovo hišo v Trnovem, kjer je arhitekturni osamelec skromno in od ljudi umaknjeno živel zadnji del svojega življenja. Avtorjevo intimno prebivališče si je v tem času ogledalo že več kot 13.000 ljudi, med katerimi je bilo več domačinov kot tujcev.
Manj odgovorno pa je denimo ravnanje mesta v primeru Plečnikovega stadiona, ki že leta propada, najprej zaradi nevzdrževanja, nato zaradi megalomanskih apetitov Bežigrajskega športnega parka. »Nedopustno je, da je lahko tako pomemben kulturni spomenik državnega pomena že dolga leta talec interesov kapitala, ki ne upoštevajo njegovega izjemnega pomena in vrednosti,« ob tem trdijo v civilni pobudi za ohranitev Plečnikovega stadiona v izvirni obliki. Opozarjajo tudi, da se ne bi smelo več dogajati, da je nemogoče zbrati nekaj deset tisoč evrov za popravilo strehe za, denimo, Plečnikovo cerkev, kot se je to žalostno dogajalo v Črni vasi.
Ker je Jože Plečnik eden najpomembnejših ustvarjalcev prve polovice dvajsetega stoletja, in to celo onkraj meja Evrope, je zagotovo vse bolj nujno spodbuditi že začete priprave za uvrstitev njegovih izbranih del na seznam Unescove svetovne kulturne dediščine. Navsezadnje si lahko od tega veliko obeta tudi Ljubljana, Plečnikova dela namreč sodijo med obvezne ogledniške cilje turistov, ki bi radi okusili ponudbo slovenske prestolnice.