Kako tanka je že koža Slovenske vojske?

Večslojna struktura Slovenske vojske

Večslojna struktura naše vojske ščiti Slovenijo pred vojaškimi grožnjami in slovenskega vojaka pri opravljanju vojaških nalog. Vsaj tako je predvideno v obrambnih razvojno-usmerjevalnih dokumentih, ki določajo pet strukturnih »krogov« SV – v njenem jedru je kot najbolj udarna stalna sestava oziroma poklicna vojska, ki jo v drugem mirnodobnem krogu dopolnjujejo državljani na prostovoljnem služenju vojaškega roka in v tretjem krogu pripadniki prostovoljne pogodbene rezerve, četrti krog predstavlja vojaška strateška rezerva praviloma že vojaško usposobljenih, vendar v prej naštete strukture nevključenih državljanov ter v skrajno zaostrenih razmerah, seveda v primeru ponovne uvedbe vseh sestavin vojaške obveznosti, tudi najštevilčnejši peti krog za vojaško službo sposobnih državljanov, ki še niso vojaško usposobljeni.

Resolucija o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja SV določa skupni mirnodobni obseg SV do 10.000 pripadnikov, s ciljnim razmerjem med stalno sestavo in pogodbeno rezervo 4:1, pri čemer naj bi se pomen in uporabnost slednje povečala. Ob planiranem obsegu 7.600 pripadnikov stalne sestave in posledično 1.900 pogodbene rezerve bi moralo letno prostovoljno služenje vojaškega roka opraviti še do 500 državljanov.

Vse skupaj je bilo mišljeno kot sinergičen, hitro odziven in hkrati vzdržljiv vojaški sistem, ki bi se lahko elastično in odločilno zoperstavil po vsebini in intenzivnosti različnim varnostnim, obrambnim in vojaškim izzivom. Vendar je realnost zelo daleč od načrtovanih in potrebnih vojaških zmogljivosti. Da se pri uresničevanju vizije razvoja SV močno zamuja tako z vsebinskega kot s časovnega vidika, je mogoče sklepati iz spomladanske negativne ocene pripravljenosti SV, iz številnih medijskih analiz, ki so poskušale pojasnjevati resnost situacije in razloge zanjo, ter ne nazadnje iz padajočega trenda obrambnih proračunov, s katerimi razvojnih načrtov, niti ob izjemni volji odgovornih izvajalcev, nikakor ni mogoče uresničiti. Zato se je »koža« SV in slovenskega vojaka v zadnjih osmih letih vztrajno tanjšala, iz istih razlogov pa je nezadržno plahnelo tudi »podkožno maščevje« v obliki zalog in rezerv SV. V zadnjih letih so SV s pretiranim kleščenjem obrambnih proračunov dobesedno shirali, in če bi kdo do te mere shiral sočloveka, bi že zdavnaj ukrepal ne samo pristojni center za socialno delo, ampak zelo verjetno tudi organi pregona.

Vojaška uniforma

Najtanjši, prvi sloj »vojaške kože« vsakega vojaka je njegova vojaška uniforma. Uniforma je eno od zunanjih obeležij mnogih profesij in ima simbolen ter funkcionalen pomen.

Ker je bojna uniforma z oznakami pripadnosti določeni vojski in državi pomemben simbol, mora biti v neoporečnem stanju. Ker je tudi zaščitna obleka tistih, ki opravljajo vojaško službo, mora biti zagotovljena vsem vojakom v zadostnem številu, vsak bi moral imeti vsaj štiri komplete osnovnih artiklov bojne uniforme. Vendar je na podlagi javnih nastopov predstavnikov vojaških sindikatov in medijskih odzivov mogoče sklepati, da opremljenost slovenskih vojakov z bojnimi uniformami, h katerim seveda spadajo tudi škornji, ni ravno zgledna. V času migrantske krize je bilo mogoče v medijih opaziti vojake z obledelimi in strganimi ter po velikosti neustreznimi deli uniforme. Zato bi bil nujen takojšen dokup najmanj 52.600 kompletov osnovnih artiklov bojne uniforme. Kako smo prišli do te številke? Za vsakega od 7.600 načrtovanih pripadnikov stalne sestave (STAS) SV bi morali v povprečju zagotoviti vsaj dva dodatna nova kompleta osnovnih artiklov bojne uniforme, torej 15.200, da bi v najnujnejšem obsegu sanirali sedanje slabo stanje. Vsaj po en dodaten komplet bi morali zagotoviti tudi pripadnikom prostovoljne rezerve in prostovoljnega služenja vojaškega roka, torej 2.400. Ker zalog in rezerv ni – to je mogoče sklepati iz izjav, da stanja ni mogoče spremeniti brez dodatnih nakupov – bi morali dodatnih 10.000 kompletov zagotoviti za minimalne zaloge in rezerve za mirnodobne razmere ter dodatnih minimalno 25.000 kompletov za vojaško strateško rezervo. Na podlagi podobne logike bi morala SV razpolagati vsaj z 22.500 kompleti bojnih čelad in neprebojnih jopičev za vse mirnodobne pripadnike SV in vsaj polovico predvidene strateške rezerve. S takšnimi količinami bi lahko vzpostavili tudi ustrezno dolgoročno kolobarjenje, s čimer bi preprečili pomanjkanje in oporečno stanje osnovnih artiklov bojne uniforme SV.

K zagotovitvi zadostnega števila vojaških uniform državo in politike zavezuje tudi zakon o varnosti in zdravju pri delu. Tudi zato je treba takoj dokupiti manjkajoče uniforme, škornje, čelade in zaščitne jopiče. Ker je država kot delodajalec to dolžna zagotoviti, ker so politiki ne samo kreatorji zakonodaje, ampak tudi varuhi njenega izvajanja, in ker politikom gotovo ni vseeno za zdravje vojakov in morebitne nepotrebne poškodbe ter žrtve pri opravljanju vojaške službe.

Sistem ognjev

Naslednja plast »kože« vsake vojske je tako imenovani sistem ognjev oborožitvenih sistemov in orožij, ki jih upravlja s ciljem, da v spopadu zadržuje nasprotnika na ustrezni razdalji in mu hkrati povzroča čim večje izgube.

Ker se vojska vedno pripravlja na najslabše možne scenarije, morajo biti njena skladišča streliva polna »do roba«, pri čemer pa s količinami streliva ne smemo pretiravali tako, da bi ga bilo treba zavreči zaradi pretečenega roka uporabnosti. Mirnodobna številčnost SV dosega 9.000 pripadnikov, kar je okvirni seštevek stalne sestave, pogodbene rezerve in prostovoljcev na služenju vojaškega roka. Ob predpostavkah, da mora vojak za zgledno izurjenost v povprečju letno izstreliti 350 do 400 nabojev iz avtomatske puške, okvirni rok uporabnosti tega streliva pa je 25 let, lahko izračunamo, da bi moralo biti v skladiščih SV 80 do 90 milijonov nabojev za avtomatske puške. Vsako leto bi tako morali nabaviti 3,2 do 3,6 milijona novih nabojev, da bi nadomestili letno porabo in vzdrževali optimalne zaloge in rezerve, hkrati pa strelivu ne bi potekel rok uporabnosti. Po podobni metodologiji se da izračunati tudi optimalno količino zalog in rezerv drugih vrst streliva ter suhih dnevnih obrokov, ki bi jih moralo biti v skladiščih SV vsaj 540.000.

Po ogledu predstavitve oborožitve SV na internetu pa je mogoče zaključiti, da se izrazite pomanjkljivosti v sistemu ognjev SV pojavljajo tudi zaradi primanjkljaja sodobnejših in številčnejših sistemov zračne obrambe, samovoznih artilerijskih sistemov in oklepnih vozil.

Oklepna vozila

Mnogi še vedno verjamejo v utvaro, da nas bodo zgodovinski pretresi zaobšli, drugi pa še vztrajneje opozarjamo, da se ne bo mogoče izogniti posledicam geostrateških prerivanj na vzhodnem in južnem obrobju Evrope. Znašli smo se v paradoksalni situaciji – oboroževalna tekma v svetu se krepi, zaznati jo je mogoče tudi na Balkanu, povečuje se verjetnost vključenosti SV v bojevanje visoke intenzivnosti, Slovenija pa se razorožuje. Najbolj opazno zmanjšujemo razpoložljivost kompleksnejših in zmogljivejših oborožitvenih sistemov, vključno z goseničnimi oklepnimi vozili.

Za lažjo oceno položaja, v katerem smo se znašli, poglejmo, kakšne so oklepne zmogljivosti sosednjih držav, ne toliko kot grožnja – čeprav v nacionalnovarnostnih in obrambno-vojaških zadevah vsakršen vakuum pomeni potencialno tveganje – temveč predvsem kot zanimiva in sporočilna primerjava (glej graf).

Slovenija je po obeh kriterijih, skupnem številu tankov, bojnih vozil pehote in samovoznih artilerijskih orožij na milijon prebivalcev ter na 1000 vojakov stalne sestave, na zadnjem mestu med primerjanimi državami. Med preostalimi državami bi se vrstni red najbrž spremenil, če bi imeli podatke o količini oklepnih vozil v rezervi teh držav in če bi poleg količinskega upoštevali tudi kakovostni kriterij. V vsakem primeru pa to ne bi spremenilo uvrstitve Slovenije na zadnje mesto po obeh kriterijih, kot tega ne bo spremenila široka medijska in politična debata o odprodaji tankov M-55S in BVP-80, ki so trenutno še v rezervi SV.

Mediji in nekateri politiki so problematizirali predvsem odprodajo tankov M-55S, zagotovo pa je večji problem dejstvo, da imamo v operativni uporabi samo 14 tankov M-84, medtem ko so preostali še vedno v strateški rezervi. Prav tako presenetljivi so načrti o odprodaji BVP-80, čeprav že zdaj nimamo niti približno zadostnega števila ustrezno oboroženih svarunov (patrij). Res je, BVP-80 je zastarelo oklepno vozilo in nikakor ni ustrezno dolgoročno nadomestilo za sodobnejše oklepnike, je pa lahko skrajna zasilna srednjeročna rešitev do nabave sodobnejših sistemov. Oklepna vozila so nepogrešljiva v vsaki vojski, saj posebej gosenična vzbujajo strahospoštovanje in so v mnogih primerih tudi v mirovnih operacijah že s samo pojavnostjo zagotavljala mir in stabilnost.

Ob sedanjih varnostnih trendih v svetu je strokovno vprašljivo prodajati še uporabno oborožitev, preden je dobavljena nova. V konkretnem primeru za njeno nabavo v srednjeročnih razvojno-planskih dokumentih, kaj šele proračunskih dokumentih, ni predvidenega denarja. Pristojni s pretiranim varčevanjem na obrambnem področju nadaljujejo s hazardiranjem z varnostjo države in državljanov z nerazumno visokim tveganjem, čeprav bi bilo občutno večje investiranje v vojaške zmogljivosti takojšnja nujnost, vključno z nabavo dodatnih oklepnih vozil.

Morala

Morala je sposobnost pripadnikov skupine neomajno vztrajati pri uresničevanju zastavljenih ciljev, tudi ko se soočajo z močnim nasprotovanjem in težkimi preizkušnjami. V primeru vojske dobra morala lahko ublaži pomanjkanje na primer oborožitve in opreme ali hrane, prava nočna mora za poveljnike pa nastopi, ko se morajo hkrati spoprijeti s primanjkljajem virov in slabo (bojno) moralo.

Najbolj odkrito o stanju morale v vojski že tradicionalno govorijo in pišejo v ZDA. Avgusta 2012 so poročali o rezultatih raziskave, po katerih je samo 25 odstotkov pripadnikov kopenske vojske verjelo, da se ta zvrst vojske razvija v pravo smer, kar je bil najnižji rezultat do tedaj. Kot ključen razlog so anketiranci navajali neučinkovite voditelje na najvišjih ravneh, odhode najboljših iz vojaške službe po desetletju vojn na Bližnjem vzhodu in nestrinjanje s pomehkuženostjo vojske ter nedisciplino. Podobno nezadovoljni so bili ameriški mornarji – 42 odstotkov jih je leta 2014 lastno moralo ocenilo kot »pomanjkljivo« ali »slabo«, samo 18 odstotkov kot »dobro« ali »odlično«.

Ameriški vojski je sicer uspelo zajeziti velik odliv častnikov po minimalno določenem številu let vojaške službe, vendar še vedno ostaja vprašanje kakovosti tistih, ki ostanejo. Leta 2009 je 78 odstotkov vojakov ocenilo, da so njihovi častniki »dobri« ali »odlični«, leta 2014 pa je bilo takšnih odgovorov samo še 49 odstotkov. Po naši Vojaški doktrini (2006) dobrega poveljnika – voditelja odlikujejo strokovnost, intelekt, energija, kreativnost in iniciativnost, dobra presoja, pogum, odločnost, samozavest, nesebičnost in humanost, sposobnost komuniciranja in prevzemanje tveganja.

Ob tem je visoke častnike kot dobronamerne leta 2009 ocenilo 53 odstotkov ameriških vojakov, leta 2014 pa jih je tako menilo samo še 27 odstotkov. Takšen padec zaupanja je vsaj deloma tudi posledica sicer dobrohotnih obljub visokih častnikov, ki pa se ne opredmetijo, ali njihovih nelogičnih izjav. V raziskavi je navedena izjava upokojenega generala Jamesa Amosa – »Z manj ne bomo naredili manj, ampak enako.« Avtor članka ob tem hudomušno ugotavlja, da ne glede na to, kako močni so generali, vseeno ne morejo negirati temeljnih zakonitosti logike. In nadaljuje z ugotovitvijo: »Tovrstno ugajanje izvoljenim predstavnikom oblasti se ne nanaša samo na denar in vojaške operacije v tujini. Visoki ameriški vojaški poveljniki so tako v strahu pred politično oblastjo, da so za ohranjanje dobre podobe vojske pripravljeni žrtvovati karkoli in kogarkoli.« Dodamo lahko samo to, da sta spoštovanje načela podrejenosti vojske politiki, kar je temelj vsake demokratične ureditve, in ugajanje politiki za vsako ceno povsem diametralni zadevi.

Ameriški politiki se angažirano odzivajo na opisane probleme, kar dokazuje izjava senatorja Johna McCaina, predsednika odbora za vojaške zadeve, da mora biti »poglabljanje krize morale« v ameriški vojski »razlog za skrajno resno zaskrbljenost in zahteva takojšnjo pozornost ter ukrepanje …«. Mogoče je tovrstna iskrenost glede morale v vojski tudi eden od pomembnih razlogov za to, da ameriška vojska pri mnogih v Sloveniji ni ravno priljubljena. Ker gre pri Američanih za popolnoma drugačno organizacijsko in politično kulturo soočanja s problemi – pri njih jih praviloma osvetlijo, analizirajo in rešujejo ter jih praviloma ne pometajo pod preprogo ali, če so posebej koščeni, zapirajo v omare.

Resnica in odgovornost

Slovenskega vojaka aktivno spremljam natanko tri desetletja, odkar sem leta 1986 postal rezervni častnik takratne Teritorialne obrambe. Slovenski vojak je imel vedno trdno voljo, vendar je neizpodbitno dejstvo, da se je ta v zadnjem desetletju nezadržno krhala. Neposrednih dokazov sicer ni veliko, ker je bilo vedno težavno zagotoviti merjenje psihosocialne klime v SV – zadnje celovito merjenje je bilo izvedeno leta 2011(!) – ampak javno znanih posrednih dokazov je dovolj: interes za vojaški poklic je vse manjši, prav tako za pogodbeno rezervo, kar je dokazal tudi slab odziv na vpoklic ob migrantski krizi, iz vojaške službe številni odhajajo, sindikati vojakov negodujejo glede statusa, plač in pomanjkljive opreme, SV nima celovitega sistema ognjev in ustreznih zalog ter rezerv streliva, nima omembe vrednega števila oklepnih vozil z zadostno ognjeno močjo, razpoložljiv delež obrambnega proračuna se še naprej zmanjšuje, predsednik države nas je spomladi seznanil z negativno oceno pripravljenosti SV.

Vse to so »težke« resnice, s katerimi se je težko spoprijeti in ki jih je težko priznati. Še zlasti, če so v dobršni meri podedovane. Vendar so sčasoma vse manj odgovornost predhodnikov, zato je smiselno čim prej in čim bolj odločno zagristi v kislo jabolko. Rešitev je samo pogumno soočenje z dejstvi ter pravočasno in celovito ukrepanje, podprto z zadostnimi finančnimi sredstvi.

Svet je pred tem, da dokončno pade s tečajev, mnogi pa se še vedno slepijo, da je vse v najlepšem redu. Časi so preveč resni, da bi še naprej smeli bežati pred resnico o tem, kako tanka je že »koža« SV. Ko vrag odnese šalo, ni več prijateljev, so samo še interesi – interesi (naj)manjših pa so seveda vedno zadnji v vrsti. In takrat je priporočljivo imeti zelooo debelo kožo! V najslabšem možnem primeru jo lahko takrat, svojo kožo, vsaj drago prodamo.