Dejstvo je, da je prof. Novak dobesedno prevedene dele knjige Eveline Feteris »pozabil« postaviti v narekovaje ali kako drugače bralca opozoriti, da gre za tuje in ne njegove izvirne misli. Delo, iz katerega je prevajal, je navedel le v seznamu literature. Še več, njegova knjiga je bila v Cobissu najprej vpisana kot znanstvena monografija, šele po javno izraženih sumih, da je v njej zagrešil plagiat, je bila »znižana« v priročnik. Kar zadeve ne spremeni, saj se tudi v priročniku ni dovoljeno kititi s tujimi znanstvenimi mislimi. Marko Novak je torej zagrešil prevaro in intelektualno tatvino. Tako bi temu rekli povsod v akademskem svetu, kjer kaj dajo na akademske standarde pri citiranju. Pa ne le v akademskem svetu, tudi v uglednih medijih. Ko so na primer znanega ameriškega novinarja in voditelja Fareeda Zakario pred leti zalotili, da je pri navajanju citata nekega strokovnjaka pozabil omeniti, da ga je našel v članku kolegice v New Yorkerju, so ga na CNN za en mesec suspendirali.
A kaj ko v Sloveniji veljajo drugačne uzance. Spoštovanje akademskih pravil o citiranju ni vrednota sama po sebi. Tovrstni grehi so praviloma obsojeni, ko je to politično oportuno ali uporabno za dosego drugih ciljev. Sicer je bolje molčati. Ker, hm, kdo nima vsaj paketka raztopljenega masla na glavi. In boš nekoč ti na vrsti… Novakovo početje je zato odmevalo s pomenljivim zamikom.
Ko je namreč dr. Aleš Novak z ljubljanske pravne fakultete decembra 2012 v Pravni praksi objavil članek, v katerem je natančno in obširno utemeljil svoje sume, da si je Marko Novak neakademsko prisvojil tuje misli (v Dnevniku smo tedaj njegove očitke povzeli), se ni zgodilo nič. Nepoštene prakse ni prepoznal ne NAKVIS, ne senat Evropske pravne fakultete, ne sodni svet, katerega član je bil tedaj M. Novak; tudi akademska srenja je modro molčala. Miniti so morala še štiri leta, da je domnevni plagiat opazila nacionalna televizija in je končno završalo. A skoraj zagotovo ne zaradi plagiata samega po sebi. Zaiskrilo se je zaradi »pomembnejših« stvari.
Marko Novak se je namreč konec minulega leta znašel v precej mučni godlji. Sodni svet je pod njegovim vodstvom Rudija Štravsa in Vladimirja Horvata – kandidata, ki so ju vrhovni sodniki na občni seji potrdili kot primerna za predsednika vrhovnega sodišča – ocenil za neprimerna. Vrhovni sodniki so tako dobili »lekcijo«. V ponovljenem postopku, potem ko so vrhovni sodniki med dvema kandidatoma (znova Štravsom in Damijanom Florjančičem) dali prednost Florjančiču, pa se je sodni svet iz vrhovnih sodnikov ponorčeval še drugič. Tokrat so se odločili, da je prej neprimerni Štravs boljši kandidat od Florjančiča… Skoraj hkrati je državni zbor zavrnil imenovanje sodnika Karakaša na mesto vrhovnega sodnika. Ne čudi torej, da se je v strankarsko-sodnem napenjanju mišic eden od vplivnih medijev spomnil ali pa je bil »spomnjen« na Novakove šibkosti v preteklosti. A tudi v tej točki ni prišlo do razjasnitve dejstev, kaj šele do morebitnega prevzema odgovornosti.
Marko Novak je raje zavpil, da je žrtev zarote. Ker si je v eni od svojih kolumn drznil kritizirati medije, gluhe za vmešavanja politike v konkretne sodne odločitve, so se mu ti zdaj maščevali, je zapisal v svoji kolumni. Za povrh se je razglasil za žrtev »petelinjega boja« med ljubljansko in novogoriško pravno fakulteto, za piko na i pa še za žrtev sorodniških povezav.* Novakovo ignoriranje dejstev in obračunavanje z mediji bi bilo smešno, če mu ne bi na pomoč priskočili pravni kolegi in vdani novinarji ter surovo mahnili po tistem, ki je (zgolj) opozoril na nesprejemljivo, nespodobno in nemoralno prakso citiranja. In bo trikrat premislil, ali bi se še kdaj podal v kaj podobnega. Dr. Matej Avbelj se je denimo spravil na bibliografijo Aleša Novaka (ker da plagiat lahko zagreši le tisti, ki dela…), ena od novinark pa je prizadevno povzela vse obrambne »argumente« Marka Novaka, ne da bi v skladu s svojo novinarsko dolžnostjo sama preverila utemeljenost očitkov o plagiatorstvu. Zadoščalo ji je, da so nad njimi zamahnile z roko pomembne institucije. Kot v starih časih…
Ali je torej človek, ki zaseda visoko funkcijo v pravosodju, lahko plagiator? Seveda je lahko, toda vprašanje je napačno. Bolj smiselno bi se bilo vprašati, kdo upravlja afere in kdaj bomo kot družba spoznali, da akademske in politične svete krave ne dajejo mleka.
*Marko Novak je zapisal, da sem »menda sorodnica« Aleša Novaka. Da ne bo ugibal: moja sorodnica je njegova partnerica.
