Roman namreč problematizira post festum životarjenje francoskega vojaka, enega izmed mnogih, ki so se psihično zlomljeni vrnili iz osemletne alžirsko-francoske vojne, ene zadnjih krvavih epizod francoskega kolonializma. Vojake je po vrnitvi domov čakal še en udarec; njihove neozdravljive travme so bile ovite v molk, prepuščene njim samim, saj so bili njihovi patriotski očetje in dedje vajeni glorificiranja zmag iz prejšnjih vojn, medtem ko bi bilo poraz v Alžiriji najbolje čim prej pozabiti.
Ti zlomljeni posamezniki so, kot nazorno priča tudi Mauvignierov Moški, veljali kot družinski posebneži, v katere je bolje ne preveč drezati in jih, vsaj dokler ne ogrožajo družine in njihovi nočni kriki niso preglasni, pustiti v njihovem alkoholnem odmiku. S takšnim vtisom se začne slavljenje šestdesetega rojstnega dne protagonistove sestre Solange, tiste osebe družine, ki edina ni izgubila vere v Bernarda, kot lahko razumemo dejstvo, da ga edina kliče po imenu, medtem ko je za preostalo družino, kako zgovorno, Žerjavica.
Notranji zlom Bernarda se skozi roman odstira na dveh nivojih. Najprej skozi samo pripoved, ki prehaja od opisov posameznih dogodkov do nenadzorovanega toka zavesti, flashbackovsko razcefranih slik, v katerih se izgublja tudi glas njihovega nosilca. Slednje je rezultat rabe nedoločnih zaimkov, kar v slovenščini deluje še bolj oddaljeno kot v francoščini. Še intenzivneje pa protagonistovo travmo bralec doživlja skozi slog pisanja. Četudi so povedi dolge, kot bi hotel v eni sapi izkričati neizkričljivo, so nalomljene, ponekod presekane z neobičajno postavljenimi ločili, kar razen oteženega branja nazorno izrisuje Bernardov razboleni notranji svet.
Posebni učinek je romanu dodala avtorica spremne besede. Po podrobni razgrnitvi zgodovinskega ozadja romana in uvida v srž zgodbe je razkrila družinsko skrivnost, ki se je, tako piše, družini razkrila ob smrti, nastali v času njenega prevajanja romana. Gre za najdena pisma, ki jih je njen stric pošiljal svoji mami iz Alžirije. Od prav tam, kjer je svoje pohabljenje doživljal Bernard. Pisma, nekatera prevedena iz francoščine, druga objavljena s slovničnimi in pravopisnimi napakami v slovenščini, predstavljajo skorajda identični glas Bernarda. Pogumno in najbrž boleče dejanje, ki priča, da se vojne, prave ali »neprave«, dotikajo vsakogar izmed nas.
