Nasilja nad starejšimi je iz leta v leto več. S tem pojavom se med prvimi srečajo prostovoljci, ki v okviru projekta Starejši za starejše obiskujejo občane, starejše od 69 let. Ko na podlagi anketnih listov ugotavljajo, v kakšnih razmerah živijo starejši in ali potrebujejo kakšno pomoč, pogosto opazijo, da se starejšim dogajajo hude stvari, povedo na Centru za pomoč žrtvam nasilja pri Zavodu Emma.
Starejše doma zapirajo, jim ne dajo hrane…
»Naši prostovoljci bi primere nasilja nad starostniki lahko prijavili pristojnim ustanovam, a žrtve tega večinoma ne želijo,« pripoveduje Ida Križanec, regijska koordinatorica projekta Starejši za starejše. »Sram jih je, ker se nasilje dogaja v družini. Nekateri niti nočejo povedati, kaj se jim dogaja. In če oseba zadeve ne želi prijaviti, smo nemočni. Storimo lahko samo to, da takšne starostnike pogosteje obiskujemo.« Na območju trinajstih posavskih društev upokojencev deluje 193 prostovoljcev, ki so doslej obiskali več kot 80 odstotkov vseh ljudi, starejših od 69 let.
»Imeli smo primer, da je bila ob obisku prostovoljca pri starejši gospe hči ves čas zraven. Ko se je zaradi telefonskega klica umaknila, je gospa rekla: 'Pridite dopoldne, ko ne bo nikogar. Bom takrat povedala.' A tudi ko so jo ponovno obiskali, ni dovolila, da njen primer prijavimo. Povedala je, da jo svojci zapirajo in ji ne dajo hrane, da jim je odveč, a v dom je ne dajo zaradi stroškov.« Ljudje zaradi vse hujših socialnih stisk postajajo agresivni, pogosto pa so finančno odvisni od starostnika, ki naj bi mu pomagali, dodaja Križančeva.
Uradna policijska statistika kaže drugačno sliko. Opazen je celo trend zmanjševanja primerov nasilja nad starejšimi. Kot opozarja Srečko Medic iz Policijske postaje Brežice, so v statistiki zajeti le primeri, ko je bila napisana tudi kazenska ovadba. Največja težava pa je, da ljudje nasilja ne prijavljajo. »Ne moremo preiskovati nečesa, za kar ne vemo. Ko izvemo, pa moramo dokazati, da je res šlo za kaznivo dejanje. Včasih gre za oblike psihološkega nasilja, vendar to še nima elementov kaznivega dejanja, zato primer tudi ni vključen v našo statistiko.«
Na območju Policijske uprave Novo mesto so v letu 2013 zabeležili 25 primerov nasilja nad starejšimi od 64 let, leto pozneje enajst in leta 2015 sedem primerov, v veliki večini so bile žrtve ženske. Na območju Policijske postaje Brežice vsako leto obravnavajo le kakšen posamičen primer nasilja nad starejšimi.
Nasilje nad starejšimi kot vrh ledene gore
Nasilje je groba kršitev človekovih pravic, nasilje nad starejšimi pa je še posebej zahtevna kategorija. Kot poudarja Natalija Gregorič iz Zavoda Emma, o razširjenosti nasilja nad starejšimi v Sloveniji zelo težko govorimo, kajti to je »vrh ledene gore, vedno višji in še bolj zavit v meglo kot pri drugih oblikah nasilja, prav zato, ker starejši težko spregovorijo o nasilju, ki se jim dogaja«. Razhajanje med statističnimi podatki in dejanskim stanjem kaže na nujnost podpore starejšim, da bodo o nasilju sploh spregovorili in s pomočjo ustanov lažje stopili na pot iz nasilja, dodaja.
»Nihče ni kriv, da se mu nasilje dogaja, in tudi ni prav, da se mu,« pravi Gregoričeva in poudarja, da povzročiteljev in žrtev nasilja nikoli ne prepoznamo na prvi pogled. Prihajajo iz vseh družbenih slojev, so vseh narodnosti, vseh veroizpovedi in vseh starosti. Pri tem opozarja na pazljivost pri povezovanju alkohola in nasilja.
»Alkohol je zgolj sprožilec, da hitreje pride do nasilja, ne pa tudi vzrok. Zato ju ne gre kar tako povezovati.« Poleg alkohola so dejavniki tveganja bolezenska stanja, invalidnost, finančna odvisnost, šibke socialne mreže starostnikov, slab dostop do pomoči ali nepoznavanje oblik pomoči, pa tudi duševne bolezni svojcev, ki skrbijo zanje, njihova zasvojenost, bivalna ali finančna odvisnost od starostnika. Pomembno vlogo imajo tudi družbeni dejavniki tveganja, od negativnih stereotipov o staranju do pomanjkanja preventivnih dejavnosti in specializiranih programov.
Krivdo za nasilje prevzemajo nase
V 90 odstotkih starejši doživljajo nasilje za domačimi stenami, se pa dogaja tudi v ustanovah in na javnih krajih. Gregorčičeva med najpogostejšimi oblikami nasilja nad starejšimi poleg fizičnega nasilja izpostavlja ekonomsko in psihično nasilje ter zanemarjanje, o katerem pa po njenem mnenju še vedno premalo vemo, zato ga pogosto niti ne zaznamo. Toda zakaj žrtve ne gredo stran, zakaj nasilja ne prijavijo? Poleg občutka sramu pogosto krivdo za nasilje prevzamejo nase ali pa nasilno dejanje celo opravičujejo z obremenjenostjo in stresom povzročitelja.
»Žrtvi je treba dati možnost in moč, da bo z našo podporo naredila določene korake, in hkrati pomagati tudi tistim, ki nasilje izvajajo. A težava je, ker se povzročitelji pogosto ne zavedajo, da kaj narobe delajo. Kajti če bi se zavedali, bi tudi kaj naredili za to, da bi svoje vedenje spremenili.«
Po besedah Zlate Zidanič iz Centra za socialno delo Krško je pri zaznavanju nasilja in pomoči žrtvi zelo pomemben multidisciplinaren pristop vseh, ki se pri svojem delu srečujejo s tem kompleksnim, globokim in zakoreninjenim problemom, od nevladnih organizacij, zdravstva, centrov za socialno delo do policije in tožilstva. »Naša naloga se konča, ko je žrtev varna. Žal pa se pogosto konča tudi zato, ker si žrtev ne želi našega sodelovanja. Morda še vedno verjame, da se bo nasilje končalo samo od sebe. Toda ne bo se. Zato je treba žrtve informirati, kajti pogosto se niti ne zavedajo, da se jim dogaja nasilje.«
