Čeprav se je jeseniško območno združenje Rdečega križa s Plavža že sredi poletja preselilo v prostore ob glavni cesti skozi Jesenice, se pogosto zgodi, da ljudje še vedno obiščejo staro lokacijo in razočarano ostanejo pred zaklenjenimi vrati in brez pomoči.

»Stiska nekaterih ljudi je zelo huda in daleč presega materialno,« opaža strokovna delavka Rina Beravs Zor, ki je na jeseniškem Rdečem križu zaposlena že 23 let. »Krize na Jesenicah še zdaleč ni konec, opažamo pa, da se spreminjajo tudi naši obiskovalci.« Koliko so jih imeli lani, bodo prešteli v prihodnjih dneh. Med njimi je bilo veliko mladih družin, mamic samohranilk, sezonskih delavcev, starejših, ki živijo sami…

Vse več prosilcev za pomoč

Prav tako konca krize še ne opažajo na jeseniškem centru za socialno delo, saj se po besedah direktorice Anite Bregar število vlog za denarno socialno pomoč vztrajno povečuje. Počasneje se povečuje število tistih, ki so v taki stiski, da izpolnjujejo pogoje za pridobitev pomoči. Tako so novembra lani našteli 655 prejemnikov redne denarne socialne pomoči, leto pred tem pa na primer 56 manj.

»Rdeči križ je zadnja postaja za zagotavljanje pomoči,« pravi strokovna delavka jeseniškega območnega združenja in dodaja, da se prosilci k njim obrnejo takrat, ko izčrpajo vse druge vrste pomoči ali ko nimajo dovolj za preživetje. Predvsem dolgotrajna brezposelnost po opažanjih zaposlenih in prostovoljcev pri ljudeh pušča globoke posledice, ki jih je le z različnimi vrstami pomoči težko omiliti. Materialni stiski se tako kmalu pridruži še duševna, ki se lahko sprevrže tudi v resne psihične težave.

Včasih tudi plača ne zadostuje za preživetje

Marsikje se stiska družine vleče več generacij – med uporabniki Beravs-Zorova najde tudi predstavnike tretje generacije iste družine. Pa tudi sicer med obiskovalci na jeseniškem Rdečem križu opažajo vse več takšnih, ki po splošnih pričakovanjih ne bi smeli biti med pomoči potrebnimi. »K nam prihaja vse več ljudi, ki vsak dan pridno delajo, a plače ne prejemajo ali pa je ta tako nizka, da ne zadostuje niti za položnice, kaj šele za normalno preživetje.«

Spoznanje, da ne moreš preskrbeti sebe in družine, je za vsakega človeka zelo obremenjujoče. Prav zato so na jeseniškem Rdečem križu veseli, da je vhod v skladišče, kamor lahko ljudje pridejo po oblačila ali prehranske pakete, tudi z zadnje strani stavbe, z velikega parkirišča. Marsikdo si zaradi stigme, s katero je težko živeti, skozi vrata z glavne ceste ne bi upal vstopiti ali izstopiti polnih rok. Prostore, kjer je bila včasih policijska postaja (ta se je preselila na plato Karavanke), je občina Jesenice brezplačno oddala Rdečemu križu.