Pozimi je največji del sezonske zelenjave vezan na gomoljnice in korenovke. Koleraba in repa sta bili nekoč redno na zimskem jedilniku, sedaj, v poplavi zelenjave iz rastlinjakov, pa sta skoraj pozabljeni. A kljub temu lahko za prihodnjo vrtno sezono razmišljamo o kakšni novi korenovki. Recimo o črnem korenu (Scorzonera hispanica), ki postaja vse bolj priljubljen predvsem zato, ker je primeren za diabetično prehrano, saj vsebuje inulin in znižuje naravni sladkor v krvi.
Črni koren izhaja iz Sredozemlja in z Bližnjega vzhoda. Kot zanimivost ga je zahodni Evropi prvič opisal Leonhard Rudolf, ki je črni koren leta 1575 zagledal na tržnici v sirskem Alepu. Še posebno ga cenijo na Pirenejskem polotoku. Celo tako, da so sladico iz črnega korena na Portugalskem uvrstili na seznam rastlin Barke okusa, seznama tradicionalnih, a izumirajočih okusov. Črni koren izhaja iz iste družine rastlin kot sončnice, zato tudi ta rastlina cveti z žarkimi rumenimi cvetovi in jo ponekod gojijo kot okrasno rastlino. Še bolj pa postaja priljubljena zaradi dolgih črnih korenov, ki lahko zrastejo tudi do metra, zato ga v nekaterih jezikih, recimo v hrvaščini, imenujejo kačar oziroma kačja rastlina (hrvaško španjolski zmijak). Germanska ljudstva in Kelti pa so bili prepričani, da vas obedovanje črnega korena lahko obvaruje pred kugo in kačjimi piki. Zanimivo je, da so bili že v 17. stoletju največji pridelovalci črnega korena Belgijci. Tudi dandanes so največji pridelovalci črnega korena Belgijci, Francozi in Nizozemci, veliko pa ga pojedo tudi v Nemčiji.
Sejemo maja, nabiramo do pozne jeseni
Najbolj razširjena sorta za gojenje je hoffmanns schwarze pfahl, katerega seme lahko kupite tudi pri nas. Črni koren ni zahtevana rastlina, kar se tiče zemlje, saj raste tudi v skromnih tleh, je pa zahtevna glede temperature. Ker se seje neposredno na mesto rasti, je s setvijo treba počakati do maja, ko je zunaj vsaj petnajst stopinj. Pomembno je, da imamo vedno sveže seme, saj sicer ne kali. Sejemo ga približno 30 centimetrov narazen, da ima rastlina dovolj prostora za razvoj korenov. Čeprav jo večinoma gojijo kot enoletnico, korene lahko pustimo tudi prezimiti in naslednjo pomlad bo rastlina ponovno odgnala. Če ga bomo prezimili, ga zaščitimo s slamo, odkopavamo pa ga lahko tudi pozimi, če le ni zemlja zmrznjena. Potem ko skali – in to traja precej dolgo – črni koren ne zahteva posebne nege v dobi rasti, škodi mu le preveč vode, zelo radi pa ga jedo voluharji. Približno dva meseca po setvi so koreni dovolj veliki za žetev. Pri tem je treba paziti, da jih iz zemlje jemljemo previdno, saj se radi zlomijo. Najbolje je, da sproti nabiramo sveže korene, saj v shrambi ali hladilniku niso dolgo obstojni.
In kaj naj potem počnemo z njimi? Vse mogoče. Vrhunski kuharski mojstri so začeli s črnim korenom v zadnjih letih eksperimentirati, tako da pripravljajo raznovrstne jedi. Užitni so celo listi in mladi poganjki, ki imajo okus, podoben belušem. Za črni koren trdijo, da ima rahel okus po ostrigah, čeprav v resnici bolj spominja na artičoke. Največkrat ga pripravijo skuhanega kot prilogo, prelito z bešamelom ali holandsko omako, menda pa naj bi se izjemno prilegal z okusom topljenega sira. Lahko se ga cvre, dodaja v juhe in enolončnice ali pa iz naribanega naredi majhne ocvrtke. Pred pripravo je treba olupiti črno lupino, ker pa rad potemni, ga nato namočimo v okisano vodo. Lahko se ga uživa tudi surovega, naribanega v solati, denimo. V vsakem primeru je to rastlina, ki ima veliko vlaknin in malo kalorij.
