Evropska unija se bo že takoj na začetku leta soočila s poskusom delne notranje institucionalne konsolidacije. Potem ko se je v evropskem parlamentu zaradi nesoglasij o nasledstvu odhajajočega predsednika evropskega parlamenta Martina Schulza podrla velika koalicija, se bodo kandidati treh največjih evropskih političnih skupin (Antonio Tajani – ELS, Gianni Pittella – S&D in Guy Verhofstadt) že v začetku potegovali za parlamentarno večino. Od tega, kateri kandidat in na kakšen način bo izvoljen, bo tudi v precejšnji meri odvisno, ali bo predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker v prihodnje lahko računal, da zakonodajni predlogi komisije v parlamentu ne bodo naleteli na večje ovire.
Nacionalne volitve kot preizkus za EU
Tako kot bo za institucionalni bruseljski trikotnik med komisijo, parlamentom in svetom pomembno nadaljevanje sobivanja med ljudsko stranko, socialisti in liberalci, bo celotna Evropska unija z zastalim dihom spremljala najmanj tri, mogoče pa štiri volitve v državah članicah. Uvod v volilno sezono, ki utegne z morebitnimi zmagami populistov spremeniti razmerja moči v Evropi ter še otežiti iskanje poti iz kriz, bodo marčevske parlamentarne volitve na Nizozemskem. Morebiten uspeh populista Geerta Wildersa bi zagrenil praznovanje 60. obletnice podpisa sporazuma iz Rima, s katerim je bila ustanovljena Evropska gospodarska skupnost, predhodnica EU. Prav na tem srečanju bodo evropski voditelji predstavili novo deklaracijo, s katero naj bi slednjič začrtali bolj jasno pot Evropske unije v prihodnje. Za zdaj je pričakovati, da bodo poskušali poudariti nujnost nadaljevanja gospodarskega poenotenja držav članic s poglabljanjem monetarne in vzpostavljanjem davčne unije.
Toda zaradi vnetljivosti teh vprašanj konkretnih odločitev evropskih voditeljev ni pričakovati pred novim volilnim ciklom v državah evropskega motorja: aprila utegnejo Francozi na predsedniških volitvah na čelo države izvoliti evroskeptično populistko Marine Le Pen, septembra pa bodo Nemci odločali, koliko političnega zaleta bodo dovolili populistični stranki Alternativa za Nemčijo (AfD) in ali bodo kanclerki Angeli Merkel zaupali še četrti zaporedni mandat. Neznanka je še, koliko bodo vse te volitve zavirale sprejemanje odločitev v Bruslju in ukvarjanje z evropsko prihodnostjo.
Migracije bodo ostale osrednja tema
Malteško predsedstvo Evropske unije – uradna Valletta predsedovanje integraciji iz slovaških rok prevzema januarja – tako čaka napornih šest mesecev. Eden njenih temeljnih ciljev je iskanje konsenza in solidarnosti glede migracijskega vprašanja, tudi zaradi predvolilnih obdobij v ključnih državah članicah lahko ostane neizpolnjen. Dogovor med EU in Turčijo o zajezitvi migracij bo še naprej temeljna skrb evropske komisije pri ohranjanju napetih odnosov z Recepom Tayyipom Erdoganom, ki se spomladi odpravlja na referendum za uvedbo predsedniškega sistema.
Hkrati želi Bruselj sklepati podobne dogovore z drugimi afriškimi državami, ki jim namerava po vzoru že sklenjenega dogovora z Malijem v zameno za boljše nadzorovanje svojih meja in pripravljenost sprejemanja zavrnjenih prosilcev za azil ponuditi več sto milijonov evrov razvojne pomoči. Z njo naj bi Niger, Nigerija, Senegal in Etiopija zagotovili boljše gospodarske razmere za svoje državljane in jih tako odvrnili od nevarne poti v Evropo. Leta 2016 je namreč število migrantov čez osrednjo sredozemsko migracijsko pot ponovno prehitelo število prehodov čez Egejsko morje. Hkrati je na pragu EU pri prečkanju Sredozemlja spet umrlo rekordno število migrantov (več kot 4900).
Spremembe v odnosih z ZDA in Rusijo bodo vplivale na EU
Precejšnje spremembe se obetajo tudi v zunanjepolitičnem položaju Evropske unije. Novoizvoljeni predsednik ZDA Donald Trump bo šele moral definirati, kako bo začrtani izolacionizem Amerike vplival na čezatlantske odnose z EU. Vprašljivo je še, ali bo prostotrgovinskim sporazum nenaklonjeni Trump dal še eno priložnost zastalim pogajanjem o sklenitvi TTIP in ali je EU po skorajšnjem polomu sklepanja prostotrgovinskega sporazuma s Kanado (CETA) sploh še zmožna ob vse bolj kritični civilni družbi voditi samostojno mednarodno trgovinsko politiko.
Še bolj kočljivi časi čakajo Evropo zaradi morebitne nove redefinicije odnosov ZDA z zvezo Nato in Rusijo. Medtem ko bo Nato v začetku januarja krepil svojo prisotnost z brigadami v baltskih državah in na Poljskem, bo Trump moral razkriti, ali kljub trajajoči ukrajinski krizi namerava z Rusijo stopiti na pot ponovnega zbliževanja in kakšno težo bo sploh še v svoji zunanji politiki pripisoval Natu. Mednarodne odnose v neposredni evropski soseščini – tako na njenem vzhodnem kot tudi južnem krilu – bodo močno določali v Washingtonu in Moskvi.
